»Palačinkarica? Prosim?!« je Ana Kitić užaljeno poskočila ob slovenskem poimenovanju svojega posla. Zdelo se je skoraj prepoceni. Pozneje je vzneseno opisovala, kako gostje uživajo v njenih mojstrovinah, palačinkah, polnjenih z vsemi vrstami nadevov, ali pa samo v skodelici kapučina. Ana je gonilna sila kavarne Marlene, šarmantnega lokala na sončni strani, kot se imenuje ena od četrti newyorškega okrožja Queens. V pariškem slogu urejen prostor, posvečen legendarni nemško-ameriški pevki in igralki Marlene Dietrich, je družinsko podjetje, ki ga poganjajo Anine pridne roke in neusahljiva energija njene starejše sestre Kandi. Ta je pravzaprav kriva, da sta Mariborčanki s Teznega zaživeli na drugi strani velike luže.
Najprej London
Punci sta od mladih nog zahajali v MKC in Gledališko kavarno, se potapljali v vode alternativne kulture in tam iskali svojo pot. Od plesanja, igranja, modeliranja, fotografiranja do modnega oblikovanja. Kandi je pri 22 letih na vrat na nos odšla v London. Tri mesece je po britanski prestolnici iskala način, kako živeti in preživeti. A ni obupala, po mesecu Slovenije se je vrnila in za vedno ostala v tujini. »Prva leta so me prizemljila, bilo je težko, morala sem se lotiti vsakega dela, a sem vztrajala.« Spoznala je fanta nemško-jamajškega rodu, ki ji je pomagal ostati. Potem je spodbudila še Ano, da se ji je pridružila poldrugo leto pozneje.
Kandijin fant se je nato odločil, da se bo preselil v New York. »Prav takrat smo Slovenci dobili možnost, da čez lužo potujemo brez vizumov, zato sem si rekla, zakaj pa ne, še vedno se lahko vrnem,« je ni zapustil pustolovski duh. Če je London trd, je veliko jabolko granitno. »Kot ilegalni priseljenec brez podpore moraš začeti na dnu,« pravi Kandi. A je zagrizla z vsemi močmi, hkrati pa je prek prijateljev spoznavala ukane, kako brez vizuma ostati v državi. Spoznala je novega fanta, irskega glasbenika in učitelja matematike Michaela, ki jo je povabil na Irsko, od koder sta se vrnila s poročnim prstanom na roki.
Prehud tempo
V New Yorku sta delala v irski barih, vmes se jima je rodil danes že 10-letni sin Fion. »Za delovno dovoljenje se lahko zahvaliva Billu Clintonu – ko je odhajal iz Bele hiše, je uvedel amnestijo za vse priseljence, ki so dovolj dolgo delali v ZDA,« je Kandi še danes hvaležna bivšemu predsedniku. Michael jo je navdušil nad svetom meditacije in osebne rasti, odkrila je girokinezo (gyrokinesis), jogo za plesalce, ki jo je razvil romunski Madžar Juliu Horvath. Kljub dragemu tečaju se je zagreto lotila vadbe, kmalu je vložila denar v nakup orodja za izvajanje vaj in kar doma učila vedno več tečajnic.
Ko se je Michael naveličal naprav in nenehne gneče v dnevni sobi, je ustanovila podjetje, najela prostor, kupila opremo in odprla studio za vadbo. »Na začetku je bilo treba zaslužiti za dolgove, najemnino in vse stroške. Ampak že od prvih dni v Londonu sem navajena trdo delati,« Kandi nima težav z ameriškim načinom življenja. Ani, ki je vmes prišla iz Londona, najprej ameriški ritem ni bil pri srcu. »Nočne ure so bile predolge, tempo prehud,« se spominja začetka. Zato se je po dveh letih vrnila v Veliko Britaniji, kjer se je v podjetju Pizza Express naučila voditi restavracijo.
»Kandi mi je ves čas govorila, da delam odlične palačinke in kako vidi palačinkarsko restavracijo Anastazija. Smejala sem se, da tega niti v sanjah ne mislim delati,« je iskrena Ana. A sestra, okužena z ameriškimi sanjami o uspehu in z žilico za biznis, ni popustila. Ana se je upirala, nato se je vdala. Še vedno je razpeta med svoje umetniške talente in vodenje restavracije. »Rada imam umetnost, veliko ustvarjam, v Londonu sem tudi precej šivala in prodajala, še vedno bi rada delala na tem področju,« pravi, Kandi pa medtem že razmišlja, kako iz Marlene narediti blagovno znamko in uspešno verigo.
Prihaja Vlado Kreslin |