POKOPALIŠČE

Nevarno življenje 
starih Londončanov

Objavljeno 16. februar 2015 18.35 | Posodobljeno 16. februar 2015 18.36 | Piše: S. I.

Prebivalci britanske prestolnice v 17. stoletju niso imeli prav mirnega in varnega življenja.

Arheologi na nekdanjem pokopališču Bedlam. Foto: Reuters

Prebivalci Londona 17. stoletja se nikoli niso mogli počutiti zares varne: prestolnico Anglije in pozneje Velike Britanije so redno pestile kuga, epidemije črnih koz in tuberkuloze, visoka smrtnost otrok in podivjane množice. Tako sklepajo arheologi, ki so proučevali posmrtne ostanke in pogrebne zapise več kot 3000 ljudi, najdenih med maratonskim izkopavanjem novih predorov za londonsko železnico Crossrail, ki bo prestolnico povezovala z letališčem Heathrow, predmestji in okoliškimi mesti.

Pogled v preteklost

Pod osrednjo londonsko železniško postajo Liverpool Street Station leži oziroma je nekoč stalo bedlamsko pokopališče, na katerem je bilo pokopanih več tisoč Londončanov, nakar so ga zasuli z zemljo. A ker pokopališče, ki je dobilo ime po bližnji norišnici Betlehem, ki so jo Londončani skrajšali v Bedlam, ni vodilo svoje pogrebne knjige, so morali arheologi podatke o pokojnikih, pokopanih tu, poiskati v več kot sto londonskih farah. Velika večina med tistimi, ki so jih identificirali, je bila pokopana med letoma 1570 in 1729, torej v obdobju, ko so divjali angleška državljanska vojna (1642–1651), velika kuga (1665) in veliki londonski požar (leto pozneje).

»Naša raziskava odpira pogled v eno najburnejših obdobij londonske preteklosti,« pravi vodja arheološkega izkopavanja Jay Carver. Med identificiranimi sta tudi župan Londona Nicholas Ambrose, pokopan leta 1575, in ugledni astrolog John Lamb, ki ga je besna množica zaradi obtožb o posilstvu in črni magiji kamenjala do smrti. Večina pokojnikov z bedlamskega pokopališča pa je bila iz revnejših slojev in pogrebni zapisi pripovedujejo o težkih časih, v katerih bolezen in smrt nista bili nikoli prav daleč. John Smith je tako leta 1574 v enem mesecu pokopal tri svoje otroke, štiri leta pozneje pa je tudi sam končal v Bedlamu. Več sto identificiranih pokojnikov je umrlo zaradi kuge in drugih nalezljivih bolezni, kot so črne koze in tuberkuloza. Arheologi, ki izkopavajo njihove posmrtne ostanke, jih bodo po natančnem pregledu dali pokopati v posvečenih tleh.

Deli s prijatelji