Najlažje si je Kitajski zid ogledati v režiji kakšne turistične agencije. V Pekingu jih pač ni težko najti, niti komunikacija ni problem, saj obvladajo angleščino. Tu so olimpijske igre pred šestimi leti dobro vplivale na sporazumevanje. Tudi mi v Pekingu nismo imeli težav z jezikom, mesto je dobro opremljeno z napisi v latinici, tako da smo se na dolgih sprehodih lahko odlično orientirali, a zunaj večjih središč je komunikacija lahko težava.
Prestolnici najbližji odsek mogočnega zidu je v Badalingu, 70 kilometrov severozahodno od glavnega mesta. V agenciji so nam ponudili aranžma za enodnevno turo do Badalinga, ogled grobnic Mingov ter proizvodnje žada in svile, kosilo, masažo stopal in obisk v znani kitajski čajnici – vse za samo 220 juanov, to je okrog 27 evrov na osebo. Seveda smo pograbili priložnost, čeprav se je pozneje izkazalo, da je bila pot zamišljena bolj kot nakupovalna in le na videz turistična. No ja, nismo nasedli!
Gneča turistov
Zapeljali smo se v svetel, sončen dan, za čuda brez smoga. Najprej smo zavili v predelovalnico žada. Ta ima na Kitajskem že tisočletja veliko veljavo. Ni le material za nakit in okrasne predmete, je simbol blagostanja, potrebovali pa so ga tudi za izdelavo posmrtnih oblačil in mask. Podobno kot Maji v Srednji Ameriki, ki so ga cenili mnogo bolj kot zlato, izdelovali so dragoceno obredno posodje, v grobnici kralja Pakala v Palenqueju pa so arheologi našli tudi čudovito posmrtno masko iz turkiznega žada. Srčno radi bi seveda kaj kupili, če bi bile cene dostopne našim žepom. A vsaka, še tako drobna stvar, je tam stala vsaj 20 evrov. Naša vodnica je najbrž mislila, da imamo polne nahrbtnike novcev in komaj čakamo, da jih bomo investirali v nakit iz žada. Po dolgem barantanju sem na koncu vseeno kupila temno zeleno zapestnico za 46 evrov, ki je bila moj največji nakup na Kitajskem.
V Badalingu smo padli v nepopisno gnečo turistov. Že od daleč smo videli, kako se kača navdušenih obiskovalcev vije po strmih stopnicah zidu proti prvi večji postojanki na poti. Ta odsek je sicer res najbližji Pekingu, a zelo strm, da resnično grizeš kolena. Saj bi še šlo, če ne bi bilo tako obupno vroče. Ogrelo se je na skoraj 30 stopinj Celzija. Potili smo se iz vseh por. A vseeno ni bilo prehudo, do prve postojanke oziroma stražnega stolpa smo prispeli v dobre pol ure. Više gori so bile še tri stražnice in na koncu odseka paviljon za tiste heroje, ki jim je vzpon uspel v celoti. Kljub potenju, bolečinam v mišicah in veliki utrujenosti smo uživali. Biti na Kitajskem zidu ni majhna stvar! Zgoraj smo posedeli, očarani nad lepoto pod nami, razgibanimi griči, vrh katerih se kot neskončna kača vije v daljave veliki zid, simbol moči in trdnosti. Bila je krasna pustolovščina, čeprav smo od nekoč slavnih 6300 kilometrov zidu osvojili le dober kilometer.
Prve kilometre so zgradili v 7. stoletju pred našim štetjem vladarji dinastije Čin v Šandongu, nato cesar Čin Ši Huangdi, za njim vladarji dinastij, ki so sledile. Služil je obrambi severnih meja pred vdori plenilskih nomadskih plemen iz Mongolije in Mandžurije. Hkrati je bil mejnik med kneževinami, ki so bile med sabo sovražne. Ko je cesarju Činu okoli leta 221 pr. n. št. uspelo združiti kneževine v enotno cesarstvo, je dal stare dele zidu podreti, tiste na severu, ki naj bi varovali cesarstvo pred vdori plemen iz step, pa ojačati in povezati. Delo je nadaljevala dinastija Han. Takšen, kot je danes, se je formiral šele v 17. stoletju, v času dinastije Ming, ki so jo močno ogrožali Mongoli. Kitajci so veliki zid imenovali Van Li Čang Čeng, kar pomeni 10.000 lijev (približno 5000 kilometrov) dolg zid, oziroma v kitajskem duhu neskončno dolg zid. Sprva so ga gradili iz dobro zbite gline, pomešane s slamo, pozneje iz opeke, dokazano pa je tudi, da so vanj vgradili stotine trupel od garanja izčrpanih delavcev. Zato ga imenujejo tudi zid solza in žalosti. Grajen je tako, da se odlično zliva z okoljem. Je od 3 do 8 metrov visok, pri temeljih širok 6 do 7, pri kroni 4 do 6 metrov. Iz opeke je grajena le lupina, zunanja plast, notranjost so pa zasuli z materialom, ki so ga imeli pri roki. Krasijo ga stolpi oziroma stražarnice, v katerih so bivali vojaki, obenem so v njih hranili zaloge živeža. Zid je bil pomemben tudi za hitro obveščanje z uporabo dimnih znakov, signalnih ognjev, zastav in jezdecev, ki so po njem hitro prenašali pomembna sporočila iz pokrajine v pokrajino. Ne drži pa trditev, da bi se veliki zid videl z Lune.
Obred priprave in strežbe čaja
Ogledali smo si pokopališče cesarjev dinastije Ming, seveda ne v celoti. Trinajst cesarjev je pokopanih v dolinici, ki se odpira proti morju in je znana po blagem podnebju. Cesarji so namreč verjeli, da se duša po smrti seli v nebo po ravni poti in dolina je bila za takšno preseljevanje idealna. Videli smo velika rdeča vrata, ki delijo ta in oni svet, za njimi veliko poslopje, kjer so se žalujoči pripravili na pogreb, darovali živali in dobrote, nato pa še prvo od 13 grobnic.
Vrnili smo se v Peking in si ogledali proizvodnjo svile. Od nekdaj je bila proizvod, ki je prinesel Kitajski v državno blagajno ogromno denarja. Po znameniti svilni poti so jo tovorili vse do Benetk. To je res prava paša za oči! Za konec prijetnega dne smo obiskali imenitno čajnico v središču Pekinga. Vljudna in zelo zgovorna hostesa nam je predstavila najboljše čaje in pokazala, kako jih pripravimo. Obred priprave in strežbe čaja je zelo star, zapleten, a nadvse zanimiv. Izvedeli smo, da so na Kitajskem najbolj cenjeni čaji puer, ulong, čaj iz vrtnic in jasmina ter cvetlični čaj iz nenavadne rože, ki jo posušeno daš v vrelo vodo, in ko spusti svoja eterična olja, jo lahko imaš v kozarčku za okras na mizi.
