Margaret Hilda Thatcher, baronesa Kestevenska, se je Britancem in svetu zdela že pozabljena, a njena smrt in pompozen pogreb sta znova razburkala javnost, zlasti njene žrtve – angleški delavski razred in srednji sloj. Cinična in ohola gospa je med letoma 1975 in 1979 vodila otoške konservativce, med letoma 1979 in 1990 je bila doslej edina ministrska predsednica Združenega kraljestva. Njen neprekinjen mandat je trajal dlje od vseh predhodnikovih, vključno z mandatom ljudskega junaka Winstona Churchilla. Njen oče je bil metodistični pridigar, trgoval in obogatel je s kolonialnimi dobrinami in postal ugleden župan, mama je bila krojačica. Margaret je v elitnem Oxfordu študirala kemijo, že leta 1950 vstopila v lokalno politiko in se leto pozneje poročila z uspešnim podjetnikom Denisom Thatcherjem. Potem se je odločila še za študij prava in pozneje delala kot davčna odvetnica, rodila je dvojčka Carol in Marka.
Na začetku 60. let minulega stoletja je začela politično kariero v londonskem severnem okraju, že desetletje pozneje je postala ministrica za znanost in kulturo v vladi Edwarda Heatha, ena njenih prvih potez je bila ukinitev brezplačnega mleka za osnovnošolce, tudi zato so morali konservativci kmalu v opozicijo. Leta 1975, ko je dobila tekmo za vodstvo stranke, si je nadela ime Iron Lady, železna lady, vzdevek je slišala v komentarju moskovskega radia, ko je ostro napadla sovjetske boljševike. 3. maja 1979 je nasledila premierja Jamesa Callaghana in striktno začela uvajati thatcherizem – neusmiljen boj proti inflaciji in splošno deregulacijo gospodarstva. Zelo je bil podoben modelu, ki ga je v ZDA uvedel nekdanji hollywoodski igralec Ronald Reagan. V drugem mandatu je nadaljevala umik države iz domala vseh nosilnih družbenih sistemov in uvedla splošno privatizacijo največjih podjetij, kot so britanski Telekom, BP in vseh velikih bank. Pitno vodo in elektriko (!) je prepustila lokalnim koncesionarjem ter uvedla državne kvote. Stiska je postala vse hujša, v letih 1984 in 1985 so se dvignili rudarji, država je stavkajoče izčrpala in končala razredni boj z zaprtjem rudnikov, tovarn in tisočev podjetij. Že v prvem mandatu se je brezposelnost dvignila na tri milijone, v drugem je presegla 12 odstotkov. Po krajšem upadu je ob britanskem izstopu iz evropske gospodarske povezave znova narasla.
Njen drugi mandat je rešila falklandska vojna leta 1982, dve leti pozneje je s krilatico Hočem svoj denar nazaj! od Evropske skupnosti terjala poseben popust za britanska vplačila. Jeseni 1984 so med strankarskim kongresom v Brightonu pripadniki Ire izvedli atentat, pet ljudi je umrlo, med ranjenimi je bil industrijski minister Norman Tebbit. Veliko Britanijo je peljala od Evrope k ZDA, s Kitajci je podpisala sporazum o vrnitvi kronske kolonije Hongkonga. Ker je bila odgovorna za drastično krčenja proračuna za izobraževanje, ji je Oxford odrekel častni doktorski naslov. Projekt Big Bang je prinesel preobrazbo bančnega sistema, kar velja za začetek kazino kapitalizma, ki je povzročil tudi zdajšnjo svetovno krizo. Z uvedbo novega davka (glavarine) leta 1989 je začela njena popularnost padati, na Škotskem so se začeli protesti in gibanje za odcepitev od britanske krone. Thatcherjeva je bila ostro proti združitvi Nemčije, ko je popustila, pa je razlagala, da se je Nemčija oblikovala do leta 1942 in se od takrat le malo spremenila. Vseskozi je svarila pred evropsko superdržavo in leta 1992 odklonila maastrichtske sporazume. Odstopiti je morala 22. novembra 1990, nasledil jo je John Major.
Čeprav sta imeli s kraljico Elizabeto II. zadržan odnos, je bila od leta 1970 v različnih kraljevskih združenjih, od 1983. pa tudi članica elitne Kraljeve družbe. Prejela je vrsto odlikovanj, leto po njenem odstopu ji je takratni ameriški predsednik Georg Bush st. podelil medaljo svobode, zgodovinska ironija je, da je prva borka proti delavstvu leta 2000 postala častna meščanka proletarskega in revolucionarnega poljskega Gdanska. Posvetila se je pisanju spominov, ki so izšli v dveh zajetnih knjigah. Za razburjenje je poskrbela, ko je v londonskem hišnem priporu obiskala čilskega diktatorja Augusta Pinocheta. V začetku tisočletja jo je zadelo več kapi, kar je pripeljalo do motenj spomina, pozneje je zbolela za hudo demenco. Kljub temu se je poleti 2004 udeležila Reaganovega pogreba, saj jo je nekoč določil, da bo med štirimi govorniki na njegovem zadnjem slovesu. Zaradi njenega slabega zdravja so predvajali le posnetek. Javnost je ostala deljena, anketi iz 2002. in 2003. sta jo uvrstili na 16. mesto med 100 najpomembnejšimi Britanci vseh časov in na tretje mesto med najbolj osovraženimi. Še danes jo dolžijo razdora britanskega čuta za skupnost in solidarnost, ko je razbila sindikate in uničila javni sektor, predvsem pa javno zdravstvo. Zavladali sta divja privatizacija in ignoranca. Meryl Streep je prinesla oskarja, ob pogrebu so jo nasprotniki počastili s pesmijo Ding – dong, čarovnica je mrtva, nekoliko presenetljivo pa je predsednik Barack Obama te dni povedal, da je bila velika borka za svobodo in prava ameriška prijateljica.