Nad Sočijem pred 150 leti krvaveli Čerkezi

SOČI – Ko je Vladimir Vladimirovič Putin nedavno korakal čez veliki Trg enotnosti v Trstu, je z bližnjih gora zapihala izjemno močna in ledena burja, možak je v primerjavi s številnimi drugimi znanimi obiskovalci mesta vetrov, kave in literature, ki so bentili nad lomilcem kosti, kot burji s Krasa tod pravijo, očitno užival. Mimogrede je omenil, da ga habsburško pristanišče v zaledju velikega alpskega loka spominja na ruski Soči, tam je z obale (saj Črno morje je pravzaprav del Sredozemlja) videti mogočen, zasnežen gorski lok Kavkaza. Šest let prej je dal novodobni ruski car, strasten športnik, tudi smučar, v tropsko Gvatemalo, kjer so se zbrali mogočni in imenitni predstavniki mednarodne olimpijske družine, pripeljati na stotine ton ledu, da so v veliki ledni dvorani najboljši ruski umetnostni drsalci očarali tiste, ki odločajo o prestižnih olimpijskih prizoriščih. Putin je govoril pet minut in dve sekundi zanosno in v dokaj dobri angleščini – prišel, videl in zmagal. Zimske olimpijade 2014 nista dobila ne tradicionalni Salzburg ne korejski Pjongjang, dobila jih je okoli 100 kilometrov dolga in do petdeset kilometrov široka črnomorska riviera pod divjim Kavkazom.

Stroj je stekel in mendral

Mogočni Kavkaz, težko dostopno in prehodno gorovje, ki sega od Črnega morja do Bajkala, je od nekdaj ena izmed naravnih meja med Rusijo in islamskim svetom. Širše območje Sočija je stara domovina Čerkezov, enega številnih divjih kavkaških ljudstev, ki ima za seboj podobno odisejado kot Gruzijci, Armenci ali Čečeni. V Rusiji menda živi le še okoli 100.000 Čerkezov, več milijonov je raztepenih po svetu od Turčije do Izraela in Egipta, veliko se jih je odselilo na Balkan, na Kosovo in v Srbijo, prišli so vse do Istre. Pokristjanil jih je Bizanc, ob poznejši tatarski islamizaciji je vseh dvanajst narodnih skupin prevzelo arabsko pisavo, pred drugo svetovno vojno so prešli na cirilico.

Nekaj kilometrov južno od Sočija se odpre pogorje, ki ga lahko primerjamo z Alpami, velika dolina, višje leži Krasna poljana, edino zimskošportno središče v subtropskem svetu. Rusi so načrtovali 15, plačali pa med 40 in 50 milijardami evrov, da so nad nekoč ljudskim poletnim okrevališčem, ki ga je dal junakom dela in zvestim partijcem postaviti še komunistični car, zgradili zimskošportno središče.

Skozi najstarejši ruski nacionalni park so zgradili avtoceste, novo železnico in pridali sodobno letališče, da ne govorimo o novem pristanišču, ki so ga odplaknili desetmetrski valovi, in široki obalni promenadi po vzoru francoske riviere. Letoviško mesto Soči je dal na temeljih stare čerkeške prestolnice postaviti krotilec neposlušnih in veliki junak druge svetovne vojne Josif Visarionovič Džugašvili Stalin. Za junake komunistične domovine je dal zgraditi okrevališča, za funkcionarje in moskovski dvor sanatorije. V bujno subtropsko zelenje potopljeno idilo so dali Putinovi možje porušiti, domačine so pregnali tudi od tam, kjer niso zrasli olimpijski objekti, marveč se bodo košatili donosni objekti, s katerimi bo mogoče bajno služiti. Na neprimernem terenu (svarijo geologi) so pognale v nebo stolpnice, ki stojijo na trhlih in nevarnih tleh.

Ne bodo se opravičili

Že v Puškinovi dobi (bil je prvi iz niza velikih literatov, ki so tam služili) si je carjeva vojska lomila zobe med divjimi kavkaškimi narodi, saj so med prvimi obvladali gverilsko oziroma partizansko vojskovanje. O Kavkazu sta pozneje pisala tudi Lermontov in veliki Lev Nikolajevič Tolstoj, ki so ga očarale lepe in ponosne ženske, regija pa navdihnila k več delom, med njimi sta povest Kozaki in roman Hadži Murat. In prav letos je obletnica zadnje velike bitke Čerkezov za svobodo, ko so se 21. maja 1864 s kozaki spopadli nad Sočijem, kjer so imeli tega leta svoj zadnji zbor. Življenje je izgubilo najmanj 100.000 ljudi, o genocidu Moskva danes molči, na njihovo območje so naselili zveste kozake in ruske kmete. V zadnjem dejanju obupa je množica, v glavnem starcev in mater z malimi otroki, poskakala v prepad … Zmagovalci so jih veliko zajeli in prek morja poslali v Turčijo. Čerkezi so ponosen narod, uničujejo jih alkohol, socialna izključenost, mamila. Nimajo teritorialnih ne političnih zahtev, ne segajo po terorističnih sredstvih in maščevanju. So se pa (sramežljivo) oglasili: pričakujejo, da se bo nad kotanjami gorja, kjer svet te dni slavi športni praznik, kdo spoštljivo spomnil davnih žrtev. Pa ne! Iz oddaljenih koncev neskončne mamke Rusije so raje pripeljali tisoče delavcev, jih zaprli v kontejnerske vasi, kjer mnogi spijo kar na deloviščih, obdali z žičnimi ogradami (kot kje že?) in jih po mesecih nevarnega in težkega dela pogosto brez plačila poslali domov in nadomestili z novimi. Vse že videno, doživeto in uporabljeno od časov carja Ivana IV. Groznega, ena njegovih žena je bila Čerkezinja.

Precej podobni Indijancem?!

Čerkezi kot mnoga kavkaška ljudstva (še) spoštujejo naravo, o sečnji gozdov je nekoč odločal svet modrih, vsaka družina ima svoje drevo, v njem spoštuje božanstva. Območje je naseljeno iz časa kamenodobne megalitske kulture, tu nekje je bila domovina Kolhijcev, ki so poskrbeli za mit o Jazonu in Argonavtih, v antiki je dajalo sužnje in pozneje lepotice za hareme Tisoč in ene noči, matere številnih osmanskih vladarjev so bile s Kavkaza. Družbo tvori pet stanov, od knezov do tlačanov, iz davnih časov velja razkazovanje bogastva za zavržno. V gradiščih – aulih so živeli v kolibah iz blata in vej, višje v gorah pa kot polnomadi. Oblačenje (srajca čerkeska in polstena kapa bešmet) so deloma prevzeli njihovi sovražniki kozaki. Oboroženi so bili z dolgim, ukrivljenim bodalom, visokorasle, zadržane ženske so nosile dimljam podobne široke hlače, tunike in visoke lesene sandale, stoletja so imele velik družbeni vpliv. Čerkezi cenijo tradicijo, disciplino, samoobvladovanje, imajo častni kodeks, ki spominja na viteštvo. So gostoljubni in spoštljivi celo do sovražnikov. Za pisano raznolikost območja je kriv sam Kavkaz, gorovje obsega 440.000 kvadratnih kilometrov, razdeljeno je v pet naravnih enot: predgorje, Veliki in Mali Kavkaz, kavkaško globel in armensko višavje. Huni in Mongoli so ropali in odšli, od 16. stoletja pa je Kavkaz na udaru perzijskega carstva, Osmanov in Rusov. Neodvisnost od Rusov so ljudstva ohranila do 18. stoletja, po prvi svetovni vojni je Kavkaz postal del carske Rusije in njene naslednice Sovjetske zveze. Na območju živi vsaj 60 narodnosti in okoli 30 milijonov ljudi. Oblikovala so se nemirna avtonomna območja, v novejšem času izsilili tudi nekaj delnih republik, razklani ostajajo med željo po Evropi, Arabiji in Aziji.