Ob omembi Peruja večina najbrž pomisli na Machu Picchu, izgubljeno mesto Inkov, do katerega Španci nikoli niso prišli, po odkritju v začetku prejšnjega stoletja pa se je uveljavil kot eno izmed svetovnih čudes in ena od najbolj obiskanih arheoloških najdb na planetu. A Peru lahko tako samostojnim popotnikom kot tudi klasičnim turistom ponudi še mnogo več, ena od najbolj zanimivih izkušenj pa je jezero Titikaka, ki je sicer dobro uveljavljeni postanek na Gringo trail, kot se v Peruju imenuje klasična turistična pot.
Titikaka, jezero, ki si ga Peru deli s sosedo Bolivijo, je najviše ležeče plovno jezero na svetu, po površini meri skoraj toliko kot polovica Slovenije. Velja za eno od najstarejših na planetu, leži na nadmorski višini 3812 metrov, globoko je od 140 do 180 metrov, največja globina pa je 274 metrov. A največja zanimivost niso našteti presežniki, temveč njegovi prebivalci, ljudje, ki že tisočletja živijo na tamkajšnjih otokih. Prvotna jezika kečua in ajmara, prepričanja, običaji in življenje so se ohranili v tamkajšnjih skupnostih kljub modernizaciji Peruja in naraščajočemu turizmu.
Izhodišče za obisk jezera Titikaka, če nas pot pripelje s perujske strani, je mesto Puno. V pristanišču se je v petih minutah mogoče dogovoriti za obisk otokov, z malce pogajalskih spretnosti tudi izpogajati kakšen popust. Večina se odloči za enodnevni obisk otokov Uros in otoka Taquile. A z dvodnevnega izleta, ki največkrat vključuje tudi prenočitev pri domačinih na otoku Amantani, obiskovalec prav gotovo odnese precej več lepih spominov.
Največja znamenitost so otoki, ki jih je pleme Uros zgradilo, da bi pobegnilo pred zunanjim svetom, ob nevarnosti pa jih je po potrebi premaknilo. Legende sicer pravijo, da je pleme obstajalo še pred soncem, ko je bila zemlja mrzla in temna, gotovo pa je, da so bili tu še pred civilizacijo Inkov, ki je osvojila večji del Peruja. A strategija ljudstva Uros je bila očitno boljša, saj so za mogočnim kraljestvom Inkov ostale le ruševine, medtem ko majceno pleme, ki se je medtem tako po navadah kot po krvi že pomešalo z zunanjim svetom, ostaja na otokih.
Obisk otokov vključuje tudi predstavitev tamkajšnjega življenja, ki je močno odvisno od trstja totora. Iz njega so zgrajeni otoki, hiške, čolni in vrsta drugih izdelkov, kot lokalna »banana« pa konča tudi v lačnih želodcih – a je treba opozoriti, da niso redki turisti, katerih želodci ne prenesejo tega prigrizka.
Domačini veseli daril, kot je riž ali olje
Ob obisku se ni mogoče znebiti občutka, da je demonstracija tamkajšnjega življenja, ki običajno vključuje vožnjo z otoškim mercedesom – čolnom iz trstja – in zborovsko petje žena za slovo, le nekakšen šov za turiste, kar je posledica velikega števila obiskovalcev. Za pristnejše doživetje je treba počakati, da čolni s turisti odidejo, in z domačini tu preživeti noč – a ker ljudje pijejo vodo neposredno iz jezera, bo treba mogoče za obisk stranišča nekoliko veslati.
Na otoku Amantani živi okrog 4000 ljudi in se pretežno ukvarjajo z obdelovanjem zemlje, kar tu še vedno poteka ročno. Nekatere družine so zaradi izboljšanja statusa v svojih domovanjih uredile sobe za turiste, in ker na otoku ni hotelov, to ni le najboljši način, da spoznate tamkajšnje življenje, temveč tudi edini. Turistične agencije v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi poskrbijo, da pridejo na vrsto vsi, ki ponujajo sobe, in prosijo, da obiskovalci to spoštujejo. Velikih razlik med ponudniki tako ali tako ni in luksuza ne smete pričakovati. Večinoma gre za skromne, a prijetno urejene sobice, v katerih je poleg mize le postelja z debelimi odejami, kar glede na to, da v domovanjih ni ogrevanja, pride prav v mrzlih nočeh – ne smete pozabiti, da jezero leži še skoraj tisoč metrov više kot vrh Triglava. Domačini pripravijo tudi vse, kar boste pojedli – osnova je seveda ena vrsta krompirja ali več vrst, ki so doma v Južni Ameriki, pa košček sira in zelenjavna juha.
Zaslužek tistih, ki v svoj dom sprejmejo tujce, je skromen, kolobarjenje med skupnostmi na otoku pa pomeni, da so lahko brez gostov tudi dalj časa. Zato bodo domačini zelo veseli daril, kot je riž ali olje. Otrokom pa nikar ne nosite sladkarij, saj na otoku ni zobozdravnika – že barvice bodo na njihov obraz narisale takšen nasmeh, kot bi ga kakšnemu slovenskemu otroku nova igralna konzola.
Bolivijska stran prav tako ne razočara
Otok Taquile je zanimiv predvsem zaradi unikatnega življenja v skupnosti. Na njem živi nekaj več kot 2000 ljudi, skoraj vse pa je mogoče izvedeti že po oblačilih, če bi si človek seveda lahko na hitro zapomnil ta komplicirani sistem. Prva značilnost je kapa, ki je različna pri otroku, fantu, zaročencu ali poročenem moškem, prav posebno pokrivalo pa nosi moški, ki na otoku predstavlja oblast (ta čast vsako leto doleti drugega) – ta namreč nosi črn klobuk. Druga zanimivost je, da je pletenje (otočani so znani po kakovostnih pleteninah) rezervirano za moške, medtem ko je ženske prej mogoče videti na polju med obdelovanjem zemlje. Tudi ženska oblačila s cofi sporočajo vse o njihovem zakonskem stanu.
Za tiste, ki jih ob obisku Peruja prevzame jezero Titikaka in po obisku otokov ne bi še odšli, je tu seveda še bolivijska stran, ki prav tako ne razočara. Kdor pa ne želi po isti poti kot večina turistov, se lahko ustavi tudi na katerem drugem, manj obiskanem otoku ali ob bregu jezera in se v družbi redkih domačinov odklopi še za nekaj dni.
