Ob naslednjem vzkliku »agarense!« (primite se) in nenadnem naglem pospeševanju naravnost proti slapu sem kmalu občutila, zakaj je v katalogu ta pot navedena kot avanturistična tura.
Po 18 urah utrudljive vožnje iz Buenos Airesa do brazilske meje sem v nestrpnem pričakovanju ogleda mogočnih slapov, ki se raztezajo na tromeji z Argentino, Brazilijo in Paragvajem, končno prispela v tropsko vas Iguazu. Slapovi so višji od Niagarskih in kar dvakrat širši. In v nasprotju z Buenos Airesom ste tukaj res na svežem zraku...
Bila je nedelja in vse menjalnice so bile zaprte. Na srečo je na lokalnem avtobusu, ki prečka argentinsko-brazilsko mejo, poleg mene sedel zgovoren duhovnik in mi poleg koristnih napotkov zamenjal še nekaj argentinskih pesosov za brazilske reale, kar se je pozneje izkazalo kot izjemno koristno. Celoten sistem slapov Iguazu, ki se raztezajo ob istoimenski reki, obsega skupno 275 slapov. Največja zanimivost je 82-metrska Garganta de Diablo (Vražje žrelo), ki je široko kar 150 metrov. Zdaj razumem, zakaj je Eleanor Roosevelt ob prvem pogledu nanje zavzdihnila: »Ubogi Niagarski slapovi!«
S pridihom tanga
Kmalu je sledila vrnitev v prestolnico. Živahna argentinska metropola, ustanovljena kot Ciudad de la Santísima Trinidad y Puerto de Santa María del Buen Ayre (Mesto svete Trojice in pristanišče svete Marije na svežem zraku), danes sicer imenovana le Buenos Aires (Sveži zrak), s pregostim prometom in visoko stopnjo onesnaženja nič več ne ustreza prvotnemu imenu. Z dobrimi 10 milijoni prebivalcev spada med deset najbolj naseljenih urbanih središč na svetu.
Mesto je bilo od nekdaj znano po neverjetni kulturni dejavnosti. Muzeji, kina, gledališča in druge kulturne prireditve, kot so muzikali in nastopi tanga, ponujajo številne priložnosti za vse generacije, vse leto. Prestolnica se lahko pohvali s 175 gledališči in 200 kinodvoranami. Dolge vrste ljudi pred vhodom v gledališče, ki segajo skoraj do vogala ulice, je videti prav vsak dan v tednu.
Utrip mesta je čudovit, porteñosi, kot imenujejo prebivalce Buenos Airesa, pa so izjemno prijazni in ustrežljivi. Domačini so mi pojasnili, da so zelo ponosni, ko vidijo, da gostijo tujce, in si želijo stika z njimi. In res, že samo ko odpreš zemljevid, te povprašajo, ali potrebuješ pomoč.
Na predvečer živahnega večdnevnega karnevala sva se s kolegico dobili na večerji v San Telmu, starem predelu mesta, znanem po tangu. Argentina je znana po dobrem mesu, predvsem govedini s širnih patagonskih planjav, zato si je vredno privoščiti okusne parillas (različne vrste mesa na žaru) ob družbi izvrstnega vina, seveda. Simpatična Laura mi je pojasnila, da si domačini bolj poredko privoščijo obisk v restavraciji, saj je za njihove razmere precej drago. »Argentina si je sicer precej opomogla od konca devetdesetih, ko je občutila največjo ekonomsko krizo doslej. Upamo, da se bodo z novo predsednico stvari še izboljšale, saj nam ni lahko,« se je nad krizo in draginjo pritožil tudi Daniel, zgovoren lastnik manjšega družinskega podjetja. Pojasnil mi je, da so leta 2010 smrt predsednika Nestorja Kirchnerja, ki je bil znan po totalitarizmu in nedemokratičnosti, oznanili šele nekaj dni pozneje, da bi državo, predvsem pa borze zavarovali pred morebitnim ekonomskim šokom. »V Buenos Airesu vsako leto opazim več turistov in to je dobro za nas,« je zadovoljno dodal Daniel.
Slovenski stadion
Sledil je sprehod po La Boci, soseski Buenos Airesa, ki je poleg znamenite, pisane arhitekture in slavne ulice Caminito, kjer so številni nastopi tanga, znana tudi kot dom nogometnega kluba Boca Juniors. Arhitekt stadiona, ki zaradi značilne oblike nosi vzdevek La Bombonera, je Viktor Sulčič, Slovenec, rojen v Argentini.
Argentino sem sicer zapustila s prijetnimi vtisi o odprtih ljudeh, izvrstni hrani in bogati kulturi. Eva Peron je v knjigi Mi Mensaje (Moje sporočilo) pred smrtjo zapisala, da njena duša in srce pripadata ljudstvu in da ni mogla narediti drugače, kot se mu predati. Njeno zadnje počivališče na slavnem pokopališču La Recoleta je še dandanes prekrito s cvetjem in sporočili. Evita, kot jo ljubkovalno poimenujejo Argentinci, še vedno živi v njihovih srcih, in ob pogledu na obsijano rdečo palačo na Plazi de Mayo se mi dan pred odhodom zazdi, kot da se je od njenega slavnega nagovora ljudstvu na znamenitem balkonu utrnil le trenutek.