Na Marsu našli sledove življenja

Natanko štirideset let je minilo od enega izmed pomembnih mejnikov pri človeškem raziskovanju vesolja. Tistega daljnega leta 1976, natančneje 20. julija, je na Marsu, na območju Chryse Planitia, pristal modul Viking 1, ki se je pred tem ločil od orbiterja oziroma Marsovega umetnega satelita. Ta izjemni zgodovinski dosežek se ne bi mogel zgoditi, če ne bi kot po maslu deloval Nasin vesoljski program Viking. Ta je bil sestavljen iz dveh vesoljskih plovil, imenovanih Viking 1 in Viking 2. In vsako sta sestavljala še orbiter in pristajalni modul, ki se je, kot rečeno, spustil in pristal na površini rdečega planeta. Glavna naloga zelo ambicioznega raziskovalnega programa je bila pridobivanje visokokakovostnih slik površine Marsa in značilnosti njegove površine ter atmosfere. In ne nazadnje iskanje morebitnih sledov življenja.

Na Zemljo poslala več kot 1000 fotografij

Viking 1 je bil izstreljen 20. avgusta 1975 z močno satelitsko raketo Titan III E-Centaur. Do Marsa je pripotoval 19. junija 1976 in je prvi mesec z orbite snemal površino, da bi našel kar najustreznejši kraj za pristanek modulov obeh sond. Viking 2 je bil izstreljen 3. septembra 1975 (z istim tipom ali vrsto nosilne rakete) in je vstopil v orbito okrog Marsa 7. avgusta 1976. Tretjega septembra 1976 se je tudi pristajalni modul Viking 2 mehko spustil na drugo območje na Marsu, znano kot Utopia Planitia. Oba orbiterja ali umetna satelita sta posnela ali prefotografirala celotno površino planeta z ločljivostjo od 150 do 300 metrov. Na določenih ali izbranih predelih je bila ločljivost vsega osem metrov, površini pa sta se najbolj približala na 300 kilometrov. Orbiter Viking 2 je prenehal delovati 25. julija 1978, potem ko je 706-krat obkrožil planet. Orbiter Viking 1 pa je deloval do 17. avgusta 1980, potem ko je kar 1400-krat obkrožil Mars. Modula sta posredovala različne vrste slikovnega gradiva, vzela sta tudi vzorce tal in jih analizirala glede na kemijsko sestavo in znake življenja, proučevala sta atmosfero, meteorološke podatke in razvila seizmometra za beleženje potresov. Pristajalni modul Viking 1 je prenehal delovati 11. aprila 1980, Viking 2 pa 13. novembra 1982.

Kadilakova misija

Še danes velja, da gre za najdražji in tudi najbolj produktivni program raziskovanja Marsa. Ker je šlo tudi za najdražji polet medplanetarne sonde k Marsu, se pogosto označuje kot kadilakova misija. Rezultati eksperimentov, ki sta jih izvedla Vikinga, so pokazali bolj popolno podobo Marsa. Strokovnjaki so lahko dobili nove podatke o vulkanih, planjavah lave, orjaških kanjonih, kraterskih območjih, površinskih značilnostih planeta, ki jih je oblikoval veter, in tudi dokaze, da je nekoč po površini tekla voda. Planet je očitno razdeljen, na severu so nizke ravnice in na jugu kraterska višavja. Okrog ekvatorja je sistem orjaških kanjonov, znanih kot Valles Marineris. Na obeh krajih pristanka modulov je bil površinski material, ki bi ga bilo možno še najbolj označiti kot z železom bogato glino. Izmerjene temperature na krajih pristanka variirajo od 150 do 250 stopinj Kelvina. Neki dan so bila odstopanja v razponu od 35 do 50 stopinj Kelvina. Zaznane in opažene so bile spremembe, vezane na letne čase, spremembe pritiska kot tudi transport različnih plinov med polarnima kapama ali tečajema. Biološki eksperiment ni dal nobenega dokaza za obstoj življenja na katerem koli kraju pristanka modulov.

Gradivo, ki sta ga na Marsovih tleh zbrala pristajalna modula, naj bi priskrbelo dokaze, da na planetu morda le obstaja življenje. Tako zatrjuje dr. Joseph Miller, profesor na oddelku za biologijo celic in nevrobiologije na Univerzi v Južni Kaliforniji. Nedavno je znova analiziral podatke in ugotovil, da je nekaj v zbranih vzorcih povzročilo jasen biološki ritem, za katerega zatrjuje, da ga je možno najti samo v živi celici. Te ugotovitve je pred časom predstavil javnosti. Da sta biološki aparaturi obeh modulov zares zaznali dokaze obstoja življenja na Marsu, sta že takrat menila vodilna raziskovalca pri tem eksperimentu Patricia Straat in Gilbert Levin. A na koncu je prevladalo mnenje drugih znanstvenikov, da je vse možno razložiti kot rezultat kemičnih reakcij z zelo reaktivnimi kemičnimi snovmi, kot so superoksidi in peroksidi. Nezmožna potrditve, da ima pravi dokaz obstoja življenja na Marsu, se je Nasa odločila zadevo opustiti.

Več desetletij so podatki ležali v predalu. Dr. Miller je že od začetka osemdesetih let delal za Naso, in sicer je raziskoval učinke breztežnostnega stanja ali mikrogravitacije na določene vrste opic. Ravno tako je že začel pisati predlog za morebitne biološke eksperimente pri bodočih ekspedicijah k Marsu. Bilo je v tistem času, ko je videl informacije v geofizikalni reviji, ki so bile povezane z eksperimenti pri pristajalnem modulu Viking 2. Primer ga je začel zanimati, saj je takoj vedel, da si lahko obeta nekaj zelo zanimivega. Povezal se je z Naso in v naslednjih štirih mesecih odkril tisto, kar je iskal. Toda potem, ko je Nasa našla te podatke, se je pojavil problem. Podatki so bili na magnetnih trakovih in napisani v formatu, ki je bil tako star, da so že vsi programerji, ki so ga poznali, že davno umrli. No, končno je Nasa vendarle pridobila podatke iz izpisov, ki sta jih na srečo shranila Levin in Straatova.

Tako se je Miller lahko lotil znanstvenoraziskovalnega dela. Podatkov je bilo kar precej, toda že po pregledanih 30 odstotkih gradiva je zaznal nekaj izjemnega – poseben ritem dolžine 24,66 ure, kar je še posebno pomembno dejstvo, saj ravno toliko traja dan na Marsu. Pri tem še dodaja, da je signal s tal Marsa v biološkem eksperimentu vztrajal kar devet tednov. Miller glede prvotno dvomljivih kemikov, da je signal prihajal od neke vrste visokoreaktivnih neorganskih kemičnih snovi, meni, da si je tak scenarij skoraj nemogoče zamišljati ali predstavljati. Pravi tudi, da so že izvajali raziskave, ki so pokazale, da bi bili superoksidi v tem biološkem eksperimentu hitro uničeni. In sklene: »Leta 1976 so bili nekateri raziskovalci pri programu Viking resno prepričani, da so odkrili življenje na Marsu. Mislim, da so bili o tem prepričan v kar 75 odstotkih. A zaradi tega odkritja menim, da je to gotovo v več kot 90 odstotkih. Menim tudi, da je precej biologov, ki se strinjajo z menoj.«