Kornati so eno od največjih imen Jadranskega morja, mnenja o tem otočju, katerega del je tudi nacionalni park, pa so zelo različna. Vse je v človekovih očeh, možganih in načinu razmišljanja. Če se v ta arhipelag pripeljete, da bi lahko rekli, da ste jih videli, da ste bili tam, vmes pa vržete sidro, pojeste kosilo in se okopate v najlepši morski modrini na svetu, tudi prav. In ko se spet zavrte propelerji in je zadaj bela brazda, v salonu jahte ugotavljajo, da so Kornati od sonca obsijana puščava kamenja in morja. Kakšen ali kakšna doda kaj o zelo precenjenem.
Mogoč pa je tudi drugačen pogled, Kornati so otočje, kjer je na 320 kvadratnih kilometrih slikovito razmetanih 150 otokov in otočkov, kar je ena največjih gneč otokov na vsem svetu.
Nacionalni park Kornati, ustanovljen leta 1980 in samo del arhipelaga Kornati, si je vzel 89 otokov in njihovo morje. Zdaj ne veš, ali Kornati pripadajo turistom ali domačinom, lastnikom otokov. Kajti vsak otoček ima lastnika, vsak je dragocen tudi kot posest, ne samo kot razglednica za facebook. Čeprav otočje nima nobenega stalnega naselja, so ljudje na Kornatih od nekdaj, o tem pričajo najdena kamnita sekira iz neolitika, ilirske gomile, ostanki rimskih vil, Bizanc je na njih zgradil utrdbo in cerkvico svete Marije, od 16. stoletja Kornatom vladajo na morju ribiči iz Salija, na kopninah pa kmetje in obenem pastirji z Murterja in Betine. Na otočju so bile nekoč tudi soline, kuhali so apno. Kornati so dokaz, da lahko človek koristno izrabi tudi najbolj skromne naravne danosti. Kajti Kornati nikoli niso bili žitnica, vsekakor pa še ne tako dolgo nazaj drugo z ribami najbogatejše območje na Jadranu. Samozadostno za tiste kraje in ljudi in tudi prodali so kaj. Zdaj ni več tako, ribe so pojedli turisti, polkilske jastoge so ribiči nekoč vračali v morje, danes vam ga na mizo prinese kuharska procesija.
Od lakote je umrlo 60 ljudi
Kornati so res golo otočje. Ne tako davno so bili bujno porasli z borovci, vendar so jih lastniki sekali in požigali. Iz roda v rod gre ustno izročilo, da so nekoč goreli 40 dni. Tukaj je vedno veljal valutni red: ovca, oljka, polje, riba. Ovčereja, oljkarstvo, poljedelstvo, tudi vino (danes ne več) in šele zelo potem ribolov. Kot nekakšna dopolnilna dejavnost. Koloni, predniki današnjih lastnikov otočja, so Kornate, nekdaj so jim rekli tudi Otočje svete Marije, na obroke in z neznanskim odrekanjem v dveh krogih odkupili od plemiških družin s kopnega. Največ lastnikov je z otoka Murter, kjer je še v 18. stoletju od lakote v enem letu umrlo 60 ljudi.
Domačini pravijo Kornatom Kurnati. Ta beseda pa ne označuje samo arhipelaga, ampak, pisana z malo začetnico, tudi prekomorsko ozemlje, posest. Če kdo reče: »Kje so vaši kurnati?« sprašuje, kje tam čez imate zemljo. Odgovor je lahko, da so to Šipnate, del zgornjega konca otoka Kornat, kjer so bile v rimskih časih soline.
Če so Kornati puščava, so bili vse doslej vedno dragocena puščava. Vsaj v očeh kurnatarjev. Ti so seveda vedeli, da je ta otoški labirint res bogu za hrbtom, da so pašniki revni, polja trdosrčna, a bili so njihovi, žulji in znoj so bili nekako poplačani. Tudi zato je beseda kurnati v tistih krajih tudi najmočnejši opis za vse, kar je težko dosegljivo in zapuščeno, tudi vredno prezira.
Vladimir Skračić, profesor francoščine na filozofski fakulteti v Zadru in predsednik združenja Kurnatarji, je tankočutno, a brez zadržkov zapisal: »Kurnatska hiša je majhna in neudobna, prenatrpana z rečmi in brez prave postelje, kurnatski krožniki, sklede in kredenca so šli proti Kornatom, ko so na Murterju kupili nove. Kurnatski videz je podoba neurejenega in zapuščenega moža, neobritega in umazanega. Kurnatarji so dolge dni in tedne živeli v samoti, daleč od mestnih potreb in navad, zapuščenost se je po nekem nenapisanem pravilu zdela normalna tudi takrat, ko so bile okoliščine, da bi se ji lahko izognili. Težko življenje, dolga in nevarna plovba do posesti, brez števila opravil, garanje ponoči in podnevi in še veliko tega so številne Kurnatarje in še posebno Kurnatarice ustavili, okamnili njihova srca, arhipelaga niso ljubili. To se morda zdi čudno tistim, ki se v Kornate, oh in ah, pripeljejo za nekaj minut. Kurnati izginjajo. Državna birokracija ni v Kornatih nikoli prepoznala kurnatske dimenzije. Tako bo institucija (naravni park), ki bi jih morala ohraniti kot nacionalno dragocenost, dokončala ta žalostni proces umiranja.«
Kornati se ne dajo, niso puščava. Ne boste verjeli, če vam kdo pove, da na njih raste devet vrst orhidej, da niso del Marsove pokrajine, ne samo sonce, morje in kamen, so, odvisno od letne dobe, zeleni in rumeni od vegetacije, od česa bi sicer živele ovce, tam so borovci, oljke in makija, kornatsko floro proučujejo že več kot 200 let, doslej so ob vseh drugih, tudi rastlinah, našteli že več kot 600 praprotnic in semenk, na otočju so mlake s svojim življenjem, tudi z žabami, so tudi druga bitja, plazilci, a ena sama kača, pravijo ji zmajar, zanimivi pajki, ptice, na Kornatih živi tudi ušara, velika uharica, največja evropska sova, s krili premera do 190 centimetrov, tam naletite na še enega giganta, na velikega nočnega pavlinčka, menda največjega evropskega metulja.
Tega ne pišem zato, da bi se ob prihodnjem obisku Kornatov plazili po razbeljenih skalah in s povečevalnim steklom iskali pajke, ki imajo, mimogrede, v naravi veliko pomembnejšo vlogo, kot se je zdelo. Ne, povedati hočem le, da imamo popotniki z rečmi, ki jih obiskujemo in si jih ogledujemo, prepovršno, samo ja in ne razmerje. Ta naš edini in čudoviti svet bi si najbrž zaslužil več prijateljstva, spoštovanja in ljubezni, mi ne vedno.
Ni velikih in malih kurb
Na Kornatih je nekaj otokov z imeni, ki ne zvenijo najbolj spodobno, med njimi tudi Kurba Vela. Ugibanj o tem, kdo jo je tako krstil, je veliko. Ko so novinarji kurnatarskega dedka spraševali, kaj on misli, se je kar malo razjezil: »Sinko moj, kurba ali je ali ni. Ni ne velika niti mala.« Ena od resnejših razlag je, da naj bi ime izviralo od latinskega izraza curvus, zavit, ali pa corvus, vran. In res je na Kurbi Veli vzpetina po imenu Gvarnjača, kar bi lahko povezali s hrvaškim gavranom.
