Na Kefalonijo bi radi privabili Hollywood

Doslej so Jonske otoke oglaševali z letaki, ki so bili vsej prej kot poceni, večina je pristala v smeteh ob izhodu turističnih sejmov. Zdaj imajo vsi pametne telefone in treba je slediti novim tehnologijam, cenovno sprejemljivejšim in predvsem učinkovitejšim,« pravi Spiros M. Galiatsatos, viceguverner turizma Jonskih otokov in njihovega oglaševanja v turizmu, sicer pa ponosni dedek in dolgoletni hotelir iz Kefalonije. In res, zdi se, kot bi se Kefalonija skoraj pozabljena zdaj ponosno dvigala iz turkiznega Jonskega morja, s številnimi rajskimi plažami pa poskušala omiliti značaj otočanov, ki je skoraj pregovorno poseben, trd kot zemlja, ki jo obdelujejo. Pogosto tako neizprosen kot narava in usoda, ki ga pretresata in zaradi katerih se otočani pogosto zatekajo k svetemu Gerasimosu, ki jih zdravi, pomirja in ščiti. Zgodb vojakov v tuji deželi, ujetih v drugo svetovno vojno, v katero niso verjeli, je na Kefaloniji vse polno. Tako daleč na jugu Balkana je stala tudi slovenska noga, 158 slovenskih fantov je spomladi 1943 pristalo na otoku kot del 215. kazenske čete divizije Aqui. Vendar je bila Kefalonija le eden izmed številnih postankov, ki so jih pod imenom Prekomorci naredili pred vrnitvijo v domovino. Skupaj s Kompasovo predstavnico Nadjo Mirnik, ki jo spoznam povsem naključno, se pozno popoldne povzpneva na trdnjavo Kastro nad glavnim mestom Argostolijem. Tik pred ciljem v vasici Peratata, pred poslopjem nekdanje šole, preseneti zdaj že zbledela in raztrgana, a še vedno plapolajoča slovenska zastava, na steni pod njo pa spominska plošča, posvečena slovenskim vojakom, ki so tukaj bivali in se pozneje pridružili grškim enotam Elasa.

Iz leta v leto bolj priljubljeni

In čeprav se je narava s Kefalonijo že večkrat kruto poigrala – njena tla je nazadnje huje streslo pred dvema letoma –, ta lahko tudi prijetno preseneča, in to ne samo z očarljivimi zalivi, cvetočim timijanom ob cesti in medom, ki ga čebele vestno odlagajo v modre panje, kot škatle razmetane po pobočjih, ampak tudi s pravimi kraškimi jamami. Melissani, nekoč povsem običajna in v lasti Pana, boga divjine, gozda, pastirjev, čred, pašnikov, lova, pastoralne glasbe in sopotnika nimf, leži petsto metrov od obale in meter nad morjem, sončni žarki, ki prodirajo skozi v potresu delno zrušen strop, pa se skoraj pravljično poigravajo s sladko-slanim jezerom, ki mu namenjajo paleto modrih odtenkov, vse številnejšim turistom pa hvaležne fotografske motive. »Rezultati so tu, vsaj na prvi pogled je turistov na Jonskih otokih veliko več. Ne morem vam reči, kako uspešni smo bili v tej poletni sezoni, ker je še ni konec, a če vzameva za primer Krf – na tamkajšnje letališče je junija priletelo 15 odstotkov ljudi več kot v istem obdobju lani, na Lefkas 18,8 odstotka, na Kefalonijo 16 odstotkov,« pravi Galiatsatos.

Denar torej priteka, a zaradi enega od seizmološko najaktivnejših območij na svetu ceste niso najbolj zgledne: »V naslednjih dveh letih jih bomo obnovili. Morate razumeti, bilo je nekaj prioritet, kot denimo obnova bolnišnic in šol, ki jih je prizadel potres pred dvema letoma.« In kako vidi prihodnost Kefalonije in preostalih Jonskih otokov? »Potegujemo se, da bi se povezali s filmarji po svetu, imamo ogromno zgodb, ki kar kličejo po sedmi umetnosti, toplo in bistro turkizno morje, odlično kulinariko, skrbno tlakovane ulice v mestecih z razglednic in sodobno glavno mesto, ki vse pogosteje ponuja tudi zabavo pozno v noč. Želimo pritegniti kakšno filmsko zvezdo, ki bi si ogledala, kaj imajo Krf, Paksos, Lefkada, Kefalonija, Itaka in Zakintos ponuditi. Vseskozi pa si bomo prizadevali za njihovo ohranitev. Nikakor si ne želimo masovnega turizma, le spoštovanje, ki si ga zaslužijo, in goste, ki so pripravljeni plačati pošteno ceno, z nami pa deliti ugodne povratne informacije,« je še povedal Galiatsatos, ki poslovne uspehe žanje že v prvem letu svojega mandata.