Zanzibarja je skupaj za dobro Istro, s sosednjimi otoki vred je samostojna država znotraj združene republike Tanzanije, ki jo vodi revolucionarni svet in parlament, večina od nekaj več kot milijona prebivalcev pa veruje v nauke preroka Mohameda. Otok leži blizu ekvatorja, temu primerna je tudi klima. Vedno je najmanj prijetno toplo, povprečna temperatura pa se giblje med 26 in 28 stopinjami. Deževna doba se začne sredi marca in traja do konca maja, nekaj ploh je še novembra, sicer pa na nebu prevladuje sonce. Tako rekoč idealne razmere za prijetno bivanje, bi rekli, zato te uradni podatek o povprečni starosti prebivalcev kar nekam pretrese. Oseminštirideset let. Očitno sonce ne sveti za vse enako.
Razlike so na otoku ne samo odsev socialnih in ekonomskih razmer, ampak tudi normalen sestavni del vsakdanjika, ki ga kmalu spozna tudi popotnik. Začne se že pri prevozu. Klasičnih avtobusnih zvez in voznega reda ni. Najpopularnejše in tudi najcenejše prevozno sredstvo je dala dala, nekakšen lepo okrancljan poltovornjak s klopmi na obeh straneh. Odpelje, ko je povsem natlačen, vožnja pa je naporna in dolgotrajna, saj se ustavlja po vseh vaseh, kjer so poti prej kolovozi kot ceste. Iz glavnega mesta Zanzibar Towna do nove turistične atrakcije Nungwija na severnem rtu otoka potrebuje kar tri ure, čeprav do tja ni niti 60 kilometrov. Je pa zato cena prava, približno en dolar. Uradni taksist bo za tako razdaljo zahteval petdeset dolarjev in potreboval vsaj dve uri manj. Receptorjev znanec te rad pelje za trideset, zbarantaš pa lahko tudi nižjo ceno, a potem bo šofer delal tako nesrečen obraz, da bi se človek takoj odločil za kolo, če bi si lahko sposodil kaj spodobnega in če bi bile razmere na cestah kaj manj kaotične.
Barantanje je del splošne kulture. Pogajaš se ne samo na tržnicah, kjer je izbira tropskega sadja in začimb res prvovrstna. Še bolj na nož gre v številnih šarmantnih prodajalnah Stone Towna, starega mestnega jedra glavnega mesta Zanzibar Towna, nad katerim zdaj bedijo tudi Unicefovi varuhi svetovne kulturne dediščine. Tu je zares bogata izbira živobarvnega tekstila in keramike, dovršenih lesenih izdelkov in spominkov. Začetne cene so visoke tudi za naše pojme, a včasih smo na koncu vendarle vsi zadovoljni. Pa s tem še zdaleč ni konec pogajanj. Tudi za pravo hotelsko ceno se je treba boriti. In večina izletov s čolnom na »šnorkljanje« ali potapljanje ter obisk res zanimivih plantaž začimb je precej precenjenih oziroma naravnanih predvsem na denarnice turistov iz letovišč. To je bolj ali manj samozadostnih hotelskih kompleksov, kjer gostje preživljajo počitnice skoraj povsem izolirani od normalnega otoškega življenja.
Če živiš sredi njega, se tako rekoč ne moreš izogniti papaasijem, nekakšnim mešancem med vodnikom in posrednikom, ki so lahko precej nadležni in prej otežijo zadeve, kot olajšajo. Posebno ker jih težko ločiš od pravih prodajalcev ali navadnih domačinov, ki so sicer dovolj prijetni in prijazni. Največ se jih pojavi zvečer po sončnem zahodu na obali Stone Towna, kjer domačini postavijo številne stojnice s hrano in pijačo. Med slednjimi je najbolj priljubljen sok iz sveže stisnjenega sladkornega trsa, med hrano pa ob zanzibarski pici najbolj bodejo v oči številni ražnjiči s kosi rib, lignjev in rakov. Ozračje je že kar magično, a že ko si začneš ogledovati ponudbo, se ob tebi vedno pojavi kakšen vsevedni svetovalec, ki ti bo zagotovo priskrbel najboljši ulov dneva. Dobiš seveda točno tisto, kar je na mizah, samo precej dražje in mogoče še hladneje.
Je se sicer na Zanzibarju izvrstno. Ne slovi zastonj kot otok začimb in izbranih okusov. Že klasičen malo boljši hotelski zajtrk se začne z bogato ponudbo tropskega sadja in prigrizki na tržnicah so lahko majhno kulinarično doživetje. Najrazličnejši kariji so bili okusni povsod, posebno poglavje pa je seveda t. i. catch of the day (dnevni ulov), saj je izbira morskih specialitet na visoki ravni. Poskušal sem jesti povsod, kjer je dišalo. Problemov nisem imel nobenih, samo enkrat sem si moral za pomoč boljšemu apetitu natakniti sončna očala. Takrat sem tudi naredil neumnost in namesto mrzlega piva naravnost iz steklenice naročil mangov sok, ki sem ga dobil postreženega v plastičnem kozarcu. Resnično nisem pomislil, da niso povsod samo za enkratno uporabo. Na srečo se je dobro končalo. Piva so, poleg tropskih sokov, najboljša za žejo in veselje. Izbira domačih vrst je široka, še najbolj pri srcu pa sta mi bili nalepki z imeni Kiliminjaro in Serengetti. Res znamki, ki osvežita telo in pogrejeta duha.
Najslabše in najdražje sem jedel neki večer v hotelu Hakuna Matata, ki ga upravljajo Nemci. Tamkajšnja restavracija je sicer v nekem angleškem vodniku ocenjena precej visoko, a očitno gre bolj za neke vrste globalni marketing, če ne že za del višje zarote postkolonialne solidarnosti. Drobcen, a vendarle. Nemci so se tudi vedli precej ošabno. To sem opazil na otoku samo še pri neki Italijanki, ki je vodila sicer krasno vilo Nivo, na obeh postojankah pa sem hitro ugotovil, da je bilo domače osebje v glavnem precej čemerno in nerazpoloženo. Roke so lahko na voljo, srce težje. Dobro opozorilo za tiste, ki bi tako radi videli, da bi katera tuja gospodinja sukala kuhalnico po slovenski kuhinji.
Kaj je treba še doživeti, videti? Stone Town z zavitimi, ozkimi uličicami, nakupi, zgodovino, šarmom in kulinariko je zagotovo zanimiv za kakšen dan. Posebno ker je najboljše izhodišče za izlet na Prison Island, kjer so se njega dni mučili zaporniki in je pozneje v obdobju raznih epidemij služil tudi za karanteno za vse prišleke. Zdaj sta na otoku velika kolonija sejšelskih želv in ena najboljših plaž na Zanzibarju.
Plaže so posebno poglavje. Zaradi njih večina tujcev sploh obišče otok. A resnici na ljubo je treba priznati, da so za marsikoga tudi največje razočaranje. Nihče jim sicer ne more očitati slikovitosti, a kaj ko dostikrat ne služijo osnovnemu turističnemu namenu. Plavanju. Samo dobre štiri kilometre dolg pas obale ob vasi Kendwa se upira nihanju plime in oseke in le tam se lahko veselo kopaš cel dan. Drugje večinoma samo po par ur, odvisno od tega, kdaj ti luna nakloni dovolj morja. Je pa voda povsod topla, čista in krasnih barv, tako da so bazeni ob večjih hotelskih kompleksih bolj slaba uteha.
V Kendwi sem bil nekaj prvih dni potovanja in tja bi se še vrnil, čeprav sem bil zadnjo noč prav besen na sicer precej skesane upravitelje hotela. To petkovo noč so hotelsko restavracijo namreč spremenili v disko. Nekaj časa sem še prav užival na balkonu bližnjega bungalova ob poslušanju čutne afro godbe, na koncu celo zadremal. Nakar me zbudi neznosen ropot. Prepričan sem bil, da so na ozemlje vdrli najmanj kakšni somalski uporniki, ki so z zaseženo ladjo nasedli na obali. Potem sem dolgo menil, da so bili za vse krivi ameriški gangsterji, ki igrajo najbolj brutalen rap, kar si ga lahko zamisliš. A na koncu, ko sem mnogo bolje spoznal razmere na otoku, sem šele ugotovil, kdo je prišel tisto hudičevo noč k nam na obisk. Bil je nekdo, ki ga domačini spoštujejo še bolj kot Krista in Alaha skupaj. Bil je nekdo, ki se mu lahko ponoči izogneš samo, če spiš na strehi in v skupini. Bil je najtemnejši lik preteklosti in največja mora prihodnosti. Bil je Popo Bawa.
Srečo sem imel, da sem izgubil samo živce. Lahko bi tudi glavo.
Freddie je bil Farouk
Zanzibar ima kar pestro zgodovini, velik pečat so tamkajšnjim prebivalcem vtisnili pripadniki plemena Bantu iz notranjosti Afrike in Arabci. Veliko se je trgovalo s Perzijci, Indijci pa tudi Kitajci. V 16. in 17. stoletju so otoku gospodovali Portugalci, z vzponom trgovine s sužnji pa so oblast prevzeli omanski sultani. V 19. stoletju so se za vpliv z njimi borili tako Nemci kot Angleži, na pot samostojnosti pa so se Zanzibarčani podali šele precej po drugi svetovni vojni, leta 1964, ko je iz dveh držav, Tanganike in Zanzibarja, nastala unija Tanzanija. Uradni jezik je postal svahili.
Najbolj znani prebivalec Zanzibarja pa vendarle ni ne politik in ne vojak, ampak glasbenik Freddie Mercury, sloviti frontman skupine Queen, ki se je tu rodil 5. septembra 1946 kot Farouk Bulsara. Čeprav je otok zapustil že pri devetih letih in se ni nikoli vrnil, so otočani še zdaj zelo ponosni nanj.
