Ljudje smo bitja s kratkim zgodovinskim spominom. Če kdo omeni srednji vek in reče, naj iz tega obdobja izluščimo kakšno ime, smo v precejšnji zadregi. Čeprav je ta doba trajala dolgih tisoč let in ni bila vedno mračna. Marko Polo (1254–1324), popotnik, raziskovalec, avanturist, trgovec in tudi uživač, je morda najbolj znan mož evropskega poznega srednjega veka.
Vse več je indicev, da je bil rojen v Korčuli, starodavnem mestu na istoimenskem dalmatinskem otoku. Hrvatje o tem tako in tako nikoli niso dvomili že iz pretiranega domoljubja. To je kar pogosta navada ljudstev. Tudi Slovenci popularno mislimo, da je bil recimo Josef Ressel naše gore list, pravzaprav kar Dolenjec, saj je za pleterske menihe meril njihove hoste, mimogrede pa izumil ladijski vijak.
Za čast, kje je Marku Polu tekla zibelka, se ob Korčuli (najbolj) potegujejo Benetke, a tudi Istanbul, nekdanji Bizanc oziroma Konstantinopel, in nekaj mest ob Črnem morju, kjer so imeli trgovci Polo hiše, skladišča in trgovine. Zgodovinarji danes glede Marka pogosteje omenjajo možnost, da je bil res rojen v Korčuli oziroma da njegov priimek izvira z vzhodne jadranske obale ter da je slovanskega rodu. V tistih krajih so domačini neki vodni ptici rekli pol. V grbu Polov so bili kar štirje takšni ptiči, Marko se je podpisoval Pol in ne z latiniziranim Polo.
Vendar Marko Polo ni svetovno znan zaradi slovanskega ali romanskega izvora. V zgodovino ga je izstrelila trgovina, Markov oče Nikola in njegov brat Mate sta kot Benečana, državljana Serenissime, še pred Markovim rojstvom obogatela s trgovanjem na Jutrovem in v Konstantinoplu, po letu 1260 pa sta odpotovala daleč v Azijo, kjer sta se mudila in trgovala devet let, v Pekingu ju je želel videti in spoznati tudi mogočni Kublajkan, vnuk Džingiskana, največjega osvajalca vseh časov. Ta družina mongolske krvi je s krvjo drugih ustvarila imperij, ki je kratek čas segal od Jadranskega do Rumenega morja. To so bila za Evropo leta vpadov strašnih jezdecev na majhnih konjih, a na osvojenih in pokorjenih ozemljih tudi čas učinkovitega Pax mongolica, mongolskega miru. Pozneje, ko ga ni bilo več, so Arabci zapisali, da bi lahko mlado dekle skozi imperij potovalo samo, golo in ovešeno z zlatom, a ji nihče ne bi skrivil lasu.
Poli so ta mir in sorazmerno varnost potovanja sklenili izkoristiti za svoje kupčije. Brata sta trgovala predvsem z dragulji, majhni so, lahko jih je skriti, od vsega blaga imajo najbolj koncentrirano vrednost. Po devetih letih bivanja v Aziji, največ na Kitajskem, sta se trgovca Nikola in Mate Polo, dobro obtežena z dragim kamenjem, vrnila v Benetke. Tudi kot nekakšna odposlanca, skorajda zaupnika Kublajkana, papežu sta namreč prinesla vladarjevo pismo, v katerem ta tako rekoč zahteva, naj mu sveti oče pošlje olje iz svetilke na Jezusovem grobu in sto modrecev različnih znanj, ki bodo znali utemeljiti, zakaj je krščanska vera najboljša na svetu.
Nikola in Mate Polo sta se nazaj na Kitajsko odpravila šele leta 1271, zavleklo se je, ker je en papež umrl, drugega so dolgo volili. Tudi modreci niso bili navdušeni nad dolgo in negotovo potjo, tako da sta Pola odpotovala h Kublajkanu s sicer veliko zalogo svetega olja, to nikoli ni bila težava, in s samo dvema učenima menihoma, ki pa sta že ob prvih nevšečnostih pokazala bose pete.
O usodi svetega olja ni poročil
Z njima je bil tudi sin in nečak Marko, mladenič pri 17 letih, v Benetkah izšolan za trgovca, vojaka in mornarja. Ko so prispeli v Peking, Kublajkan ni težil zaradi učenjakov, o usodi Jezusovega olja pa ni poročil. Marko je bil vladarju všeč, na dvoru se je bistri in zvedavi fant mimogrede naučil običajev, jezika in menda tudi pisave, postal je moder in neverjetno cenjen mož. Veliki kan mu je zaupal in ga pošiljal na pomembne državniške in zasebne naloge, razlike ni bilo nobene. Tako je Marko Polo v 24 letih služenja kanu videl dobršen del imperija, vsekakor pa preveč, da bi Evropa verjela večino tistega, kar je kasneje o Kitajski, drugih daljnovzhodnih deželah ter svojih dogodivščinah in videnjih v genovški ječi pripovedoval sojetniku Rustichellu iz Pise. Tudi ta ni bil od muh, slišano je zapisal pod naslovom Knjiga o čudih sveta, danes je pripoved znana pod kratkim italijanskim naslovom Il milione in je za Svetim pismom in Kuranom tretja najbolj prevajana in brana knjiga vseh časov. Knjiga, že ob prepisovanju na roko je posredno spremenila svet, je navdihnila na tisoče raziskovalcev in pustolovcev, ki so si želeli doživeti delček tistega, o čemer je pripovedoval Marko Polo. Najbolj znan med tistimi, ki jih je pripoved uročila, je Krištof Kolumb.
Marko Polo je pripovedoval o »olju, ki ni dobro za jed, a dobro gori« (nafta), o kamenju, ki tudi gori (premog), o neverjetnem papirnatem denarju, ki je vreden toliko kot zlat ali srebrn, o največji reki na svetu, kjer samo eno ne veliko mesto premore 15.000 ladij, o velikih mestih s po 12.000 kamnitimi mostovi. Evropejci so prvič slišali za Tibet in Japonsko, po Markovo Zipang, za velikanski otok Sumatro, od koder ni mogoče videti zvezde Severnice, pripovedoval je o levih s progastimi kožuhi (tigri), o ljudeh z debelimi repi (orangutani), netopirjih, ki so veliki kot jastrebi, o porokah mrtvega sina s sosedovo mrtvo hčerko.
Reka draguljev, zlata in začimb
Marko Polo je imel posebne oči in pristop tudi za ženski spol, uživa v pripovedi, ko jih opisuje kot vedre, vesele, čudovito bele kože, temne, vendar lepe, dosegljive kar tako ali za denar. Ker je iz trgovske družine, ne izpusti ničesar o blagu in zakladih, ki jih je videl na svojih skupaj nekaj deset tisoč kilometrov dolgih potovanjih, s strani knjige Milijon se zlivajo dragulji, srebro, zlato in začimbe. To je bilo sporočilo grabežljivim evropskim vladarjem, ki so tja kmalu poslali oborožene karavele.
Po drugi strani pa ni Marko, kar pride še danes prav skeptikom, nič povedal o kitajski pisavi, čaju, jedilnih paličicah, celo o kitajskem zidu ni niti besedice, ampak to je razumljivo, saj še ni bil potegnjen v poznejšem obsegu. Domnevajo, da se je Polo bal, da mu ne bi verjeli.
Nazaj v Evropo, ob Jadransko morje so se Nikola, Mate in Marko Polo nesramno bogati vrnili leta 1295. Ko se je Marko v Benetkah, kjer je družina tudi imela hiše in trgovine, pri 70 letih ob navzočnosti žene in treh hčera poslavljal od tega sveta, so ga prijatelji prepričevali, naj fantazijske pripovedi prekliče pred duhovnikom in bogom. Samo tako da bo rešil svojo dušo. Marko Polo, Il milione, ni ničesar izbrisal, do zadnjega je ponavljal, da ni povedal niti polovice tistega, kar je videl.
V genovški ječi se je Marko Polo znašel, ker je sodeloval v pomorski bitki pred Korčulo, tam sta se leta 1298 krvavo spopadli ladjevji Benetk in Genove, zmagali so Genovežani, ki jih je vodil admiral Lamba Doria. Marko je pri 44 letih poveljeval galeji s 120 vesli, financirala jo je bogata družina Polo. Kasnejši zapis iz 14. stoletja, ki ga hranijo v pariški nacionalni knjižnici, priča o Polovi veliki hrabrosti in o tem, da so ga zmagovalci ranjenega v okovih odpeljali v ujetništvo. Če bi zmagali Benečani, Marko Polo ne bi imel sojetnika, ki se mu je zdelo, da je takšne čudovitosti vredno zapisati.
Če obiščete Korčulo, je tam veliko reči, ki bolj ali manj posrečeno spominjajo na Marka Pola, tudi turistična agencija se imenuje po njem. Zakaj pa ne, saj se tudi Slovencem dobro znano beneško letališče. Marka Pola lahko tudi zaužijete v obliki krajevne sladice, ko pa vas peljejo na ogled hiše, v kateri je bil menda rojen, ne verjemite vsega. Res stoji na kraju, kjer so trgovci iz rodbine Polo prej in pozneje imeli posest, vendar je bilo to poslopje zgrajeno šele v 15. stoletju. Ogledate si lahko tudi stolp, v katerem je bil Marko domnevno zaprt, preden so ga odpeljali v Genovo. A hiša in udeležba v pomorski bitki sta dober posredni dokaz o povezanosti Marka Pola z otokom in mestom Korčula. |
