Mount Everest se je znižal

Apokaliptični potres 25. aprila in majski, petkrat blažji popotresni sunek spadata med najhujše tektonske katastrofe v zgodovini Nepala. Šele tedne po razdejanju, ko reševalci še prodirajo na doslej nedosegljiva območja, se razkriva vsa titanska sila, ki je v nekaj več kot minuti trajajočem potresu prizadela in spremenila streho sveta. 
Po katastrofi je šlo veliko narobe, tudi zaradi množice plezalcev, odprav in gorniških turistov, ki so tudi v neprimerni opremi in brez znanja silili proti osemtisočakom. Niso prav dojeli, kaj se je zgodilo in v kakšnem položaju se je znašla ena najrevnejših dežel sveta. Ker so turisti zavzeli skromne helikopterske zmogljivosti in niso mogli razumeti, da je za nekaj časa konec avantur, se je oglasil celo legendarni Reinhold Messner in jim bral levite ter pisal o ošabnem vedenju tistih, ki mislijo, da je eksotična Himalaja predvsem njihova.

Čeprav so že konec aprila napovedovali hitro normaliziranje stanja, bo tudi najvišja gora sveta verjetno še mesece nedostopna, osemtisočaki si bodo odpočili od zanesenjaških plezalcev in fanatičnih turistov. Stanje je še vedno kaotično, povsem je razdejalo mnogo poti in prehodov, med drugim skozi nevarne ledene slapove Khumbu, ki so premagljivi le z lestvami in vrvmi. Nemogoče je popraviti poti pred monsunskim deževjem. Če bodo Himalajo jeseni le odprli, je še vprašanje, ali bodo možni tudi vzponi na Mount Everest in druge himalajske očake.

V potresu je življenje izgubilo najmanj 18 plezalcev in spremljevalcev, eden od spektakularnih dogodkov je bil udar snežnega plazu, ki je razdejal enega od baznih taborov pod Mount Everestom. S severne strani so vse poti in vzpone prepovedali Kitajci, bridko revni Nepalci, ki so odvisni od obiska gornikov in vzponov, za katere je treba odšteti 11.000 ameriških dolarjev, se dolgo niso mogli odločiti.

Natančne meritve iz vesolja

Posnetki in radarske satelitske meritve iz vesolja kažejo, da so širše območje Himalaje marsikje doletele komaj predstavljive spremembe: orjaški tektonski val je krajino dvignil ali spustil, nižji južni predeli dežele so porasli, gorati sever se je znižal, nepredstavljive stvari pa so se dogajale pod zemeljskim površjem. Tudi Messner meni, da je Himalaja doživela dramatične spremembe in da so mnogi predeli domala neprepoznavni. V geološkem smislu je najvišje in največje pogorje sveta čez noč doživelo spremembe, ki se dogajajo v tisočletjih ali celo milijonih let.

Število žrtev bo zagotovo preseglo 10.000, nekajkrat več ljudi je bilo ranjenih, milijoni so izgubili domove, materialna škoda je nepojmljivo visoka. Satelitski radarski podatki navajajo, da se je spremenila podoba celih pokrajin, deli države so se dvignili, drugi znižali. Satelit evropske vesoljske agencije Esa skrajno natančno meri relief pokrajin s pomočjo odzivnega časa valov oziroma žarkov, ki jih pošilja proti Zemlji.

Prvi izsledki kažejo, da se je površina okoli prestolnice Katmandu dvignila za povprečno poldrugi meter, himalajsko visokogorje severno od prestolnice pa se je za več deset centimetrov znižalo, planota pod Himalajo se je za več metrov premaknila proti jugu. Znižala naj bi se tudi najvišja gora zemeljske oble, blizu devet tisoč metrov visoki Mount Everest. V Himalaji so sicer pogosti in močni potresi, saj se tam stikata orjaški tektonski plošči, ki sta se zagozdili že pred milijoni let. Prav pod Nepalom indijsko-avstralska plošča rine pod evrazijsko kontinentalno ploščo milimeter na teden, tektonske sile so v milijonih let izoblikovale in nakopičile najvišje gorovje sveta.

Obe plošči merita na tisoče kvadratnih kilometrov in sta več tisoč kilometrov široki, že v pradavnini sta se zagozdili, kar še povečuje nabiranje in občasno sproščanje energije na stičiščih. Ob potresih se lomijo deli robov, ki so izpostavljeni za človeka nepojmljivim silam in energijam. Dele teh plošč in robov požira podzemlje.

Pogrezajoča se indijsko-avstralska plošča potegne s seboj dele površja v globine, zato nastajajo udornine, nove oblike pobočij in kanjonov. Evrazijska plošča se širi proti jugu, pokrajino stiska in mečka, da se pne v višino. Konec aprila so se torej spet sprostile energetske silnice, po močnem in dolgem tresenju je napetost popustila, sledila je razbremenitev v zemeljski skorji. Človeku se zdijo te naravne sile titanske in nepojmljive, a vse dramatične spremembe se v počasnem toku geološke zgodovine komaj poznajo.

Vso zemeljsko oblo prekriva tanka strjena skorja, kot koža je razpeta nad zemeljskim ogrodjem in peklenskimi globinami, ki vodijo v žarečo ognjeno zemljino sredico. Tam je vse v nenehnem premikanju. Sila narave nas upravičeno navdaja s strahospoštovanjem, saj lahko tudi komaj zaznavni premiki in spremembe pomenijo konec za živo naravo in človeka, ki si domišlja, kaj vse je postavil in zgradil na svoji zemlji!