Morskega človeka iztrebil človek

V začetku januarja letos so lahko sprehajalci na plaži Saccorgiana pri Pulju opazovali in fotografirali sredozemsko medvedjico (Monachus monachus hermann), plavutonožca iz družine pravih tjulnjev, redko in zanimivo žival, ki velja za najbolj ogroženo vrsto morskih sesalcev v Sredozemskem morju, bilo naj bi jih samo še od 400 do 600, v Jadranu uradno niti ene več.

Medvedjico, ki so jo hrvaški ribiči v stoletjih zapletenega sobivanja zaradi njene inteligence krstili kar za morskega človeka (morski čovik), zadnje čase videvajo tudi drugje, med Puljem in Cresom, na zunanjih otokih srednjega in južnega Jadrana, celo pri Trstu in v Beneški laguni. Kaj od tega je resnica in kaj domišljija, je druga zgodba, puljska morska gospa, domnevajo namreč, da je ženskega spola, zato so ji dali ime Adriana, pa je bila nedvomno resnična. Ni šala ali fotomontaža v času vsemogočne elektronike, videlo in slikalo jo je preveč ljudi. Morda tudi to obeta, da se ogrožena vrsta vrača v to morje, iz katerega je bila iztrebljena zaradi škode, ki jo je od pamtiveka povzročala ribičem, ko je pustošila v z ribami napolnjenih mrežah. To je bilo sovraštvo od vekomaj in do zadnjega diha. Zdaj usiha na krilih najrazličnejše ozaveščenosti, a tudi preprosto zato, ker ni več rib.

Največji in najbolj bister tjulenj

Sredozemska medvedjica je dolga od dva do tri metre, tehta tudi do 400 kilogramov, kar je največ v družini tjulnjev. Samica je spolno zrela pri petih, samec pri sedmih letih. Parijo in hranijo se samo v vodi, samica nosi mladiča od 10 do 11 mesecev, morski medvedek tehta ob rojstvu okoli 20 kilogramov in je dolg skoraj meter, prve dni živi na suhem, največkrat v varnih podzemnih votlinah, ki imajo na eni strani podvodno povezavo z morjem, na drugi pa še nekakšno visoko kopensko okno (tudi 30 metrov nad peščino in gladino morja), skozi katero sončna svetloba, toplota in zrak prihajajo na podzemno brežino, ki ni samo prodnata, ampak tudi iz kamniti plošč. Idealno igrišče in šolsko dvorišče. Po rojstvu je mladič popolnoma odvisen od mame, plavati in potapljati se začne šele po nekaj tednih. Pri tem je dokaj neroden, ko po potopu spet zajame zrak, je neznansko glasen. A ga hitro nauče tihote.

Medvedjica je zelo previdna morska žival, inteligentna, odličnega spomina, z izvrstnim vidom in sluhom. Območje, na katerem se naseli, mora biti bogato z ribami in varno pred nadlegovalci, še posebno ko ima mladiča. Sredozemska medvedjica je edini sesalec, ki lahko kotenje podaljša celo za dva meseca. To ji daje čas, da zaradi nevarnosti ali neprimernosti tako rekoč tik pred zdajci zamenja kraj, kjer bo skotila in vzgajala mladiča.

Območje, kjer so v Jadranskem morju najpogosteje živeli in se razmnoževali morski medvedi, je viški arhipelag, majhne kolonije teh tjulnjev so z zunanjih jadranskih otokov izginile v šestdesetih minulega stoletja. Nihče ne verjame, da se bodo jadranske špilje, hiše velikih, izjemno bistrih, a plahih morskih medvedov, še kdaj napolnile. Da bi zunanji otoki še kdaj varovali tudi ta življenja, bi bilo treba veliko več kot nekaj sicer strogih predpisov za zaščito po mnenju nekaterih najbolj ogroženega morskega sesalca na tem vsaj po barvi še vedno tako modrem planetu.

Da morskega človeka ni več, niso krivi ribiči, ki so stoletja in tisočletja ubijali svojega sovražnika in tekmeca pri lovu rib. Kljub temu so medvedjice vedno bile. Ta izguba za človeštvo in planet ima globalne dimenzije, je posledica civilizacijski sprememb. Lov in izlov sta bila tisočletja v ravnotežju, populacije ljudi, živali in bogov so se ohranjale. Potem so prišli zunajkrmni in vgradni ladijski motor, hladilnik, zalivi podrhtavajo od generatorjev, ki gonijo klime tam zasidranih jaht, turisti so v drugi polovici 20. stoletja preplavili sredozemske obale, in ta gospoda je na krožniku želela belo ribo in ne plave, s katero so se od nekdaj preživljali domačini. In morski medvedi. Najljubši jim gosti, furešti, zdaj goltajo daljnovzhodne lignje, ki so jih pripeljali v zabojnikih hladilnikih. Prišla je uničujoča tropska alga Caulerpa taxifolia, ki pustoši podmorje, ob koncu tega stoletja bo na obalah Mediterana živelo skoraj 700 milijonov ljudi, zdaj jih 130 milijonov, plus poleti turisti. In na tej poti, po kateri gremo ljudje v svoj pekel, smo mimogrede in tako rekoč neopazno izgubili sopotnika skozi življenje, morskega človeka. Ko iščemo zadnjo Adriano, pravzaprav iščemo Sredozemlje, kot je nekoč bilo. Utvara je vedno lepša od resničnosti.

Osupljive podobnosti s človekom

In kakšna je bila ta medvedjica, kot je nekoč bila? Ob suhoparnih številkah o teži in dolžini, brejosti, mladiču. Pravijo, da je po nekaterih lastnostih osupljivo podobna človeku. Bila je ribič, tako kot on. S prednjimi rokami (plavutmi) je pobirala ribe iz mrež in vrš, pojedino je pogosto demonstrirala kar pred tistim, ki mu je pobrala ulov. Tudi tako, da je kose ribe pred očmi ribičev metala v zrak in jih nato lovila z zobmi in požirala izpod mačjih brkov. Medvedjica je razgnala nočni vlak rib, ki so se, že skoraj opasane z mrežo, zbrale pod svičo, močno lučjo. Obupani, besni ribiči, ki so, recimo, ure in ure veslali do Palagruže, so početja morskega človeka doživljali kot roganje njihovim mukam. Ne kot kolateralno škodo. Norčevanje pa je človeška lastnosti. Še posebno na jugu, kjer je kri vroča. Veliko otočanov je bilo prepričanih, da medvedjica krade tudi grozdje po vinogradih. Ne glede na vse je bil morski človek sopotnik kopenskega človeka. Kljub povedi starodavnega ribiškega vzklika, ki je bolj kot to vprašanje vsemogočnemu: »O, Bog, zakaj si me ustvaril, ko si že naredil medveda?!«

Bepo Martinis, ribič iz Komiže na Visu, je bil tisti mož, ki je, kolikor se ve, v Jadranu s harpuno zadnji prebodel morskega človeka. Leta 1963 v Medvidini špilji na danes komaj obljudenem Biševu, tam, kjer jih je pokončal že veliko. Ko so smrče spali na žalu v votlini, se jim je tiho veslaje približal v čolnu, prižgal luč, lanterno, in medved se je prebudil. Bila sta si iz oči v oči. Zadeti ga je bilo treba v bok ali izpod vratu. Ne smeš zgrešiti. Bilo jih je prepovedano ubijati. Vendar druge ni bilo.

»Za ribiča v morju ni hujše zveri od morskega medveda,« je takrat davno zbiratelju ljudskega izročila pripovedoval Bepo, ki so mu rekli tudi Matadur. »Ne vem, koliko sem jih ubil. A vedno jih je bilo.«

Za njimi so ostala samo imena

Stari ribiči pripovedujejo, da je na Palagruži še leta 1984 živelo osem morskih ljudi. V znanstvenih krogih se je govorilo, da sta bili v šestdesetih letih na Visu samo še dve stanišči medvedjice, komiški ribiči pa so za ta čas pripovedovali, da je bilo na otoku Svetac pet, na Biševu pa kar 20 bivališč morskega medveda, na Visu zanesljivo več, kot je trdila znanost. Posebna zgodba je bila Palagruža, od vzhodne jadranske obale najbolj oddaljeni otok, tam da je medvedjica še v šestdesetih živela tako rekoč po vsem sicer majhnem arhipelagu, še posebno na Mali Palagruži. O tem pričajo tudi topografska imena, na primer Sika od medvida, Puntin od medvida, Medvidino žalo.