Molijo, da bi svoj čudež lahko odnesli domov

»Samo minutko sva ga hotela držati v naročju. Samo to sva si želela in to sva tudi dobila. Vsaka minuta več je za naju blagoslov, čudež,« pripovedujeta zaskrbljena zakonca Caylyn Otto in Chris Crawford, ki od jutra do večera molita za življenje malega Oliverja, ki so mu presadili srce, ko je štel komaj šest dni in velja za najmlajšega človeka v ZDA, morda celo na svetu, ki je prestal takšno operacijo.

Deček se je začel bojevati za svoje življenje, ko je bil še v maternici. Pri 20 tednih so namreč odkrili, da njegovo srce ne deluje povsem ustrezno, da je povečano in ne črpa krvi učinkovito. Ginekolog je Caylyn in Chrisa opozoril, da je otrok tako slaboten, da je velika verjetnost, da bo mrtvorojen. Starši so se začeli pripravljati na otrokov pogreb, Caylyn je tako že izbrala obleko, v kateri bi sina pokopali – obleko, v kateri so ga nameravali krstiti. Otroško sobo sta spraznila, pogled na igrače, oblačila in plenice je bil nepredstavljivo boleč. Deček bo imel možnost za preživetje in presaditev le, če ostane v maternici vsaj do 36. tedna, so napovedovali zdravniki, in ko ji je voda odtekla že pri 33., se je Caylyn sredi noči zbudila v krikih. Rešilec jo je nemudoma prepeljal v bolnišnico, prav tisto noč pa je kot po čudežu dežural dr. Christopher Lindblade, pediater kardiolog in vodja programa za presaditve, ki je nad Oliverjem in nosečnico bdel zadnje tedne.

Največji čudež

Caylyn je rotila osebje, naj poskušajo ustaviti porod, in uspelo jim je, a le za nekaj dni. Po rojstvu pa je otrok sklenil postreči s pravim čudežem, saj je po nekaj sekundah plitvo zadihal in komaj slišno zajokal, a dovolj odločno, da je vzel dih vsem v porodni sobi, materi in očetu pa se je uresničila največja želja, saj sta svojega sina le lahko objela in stisnila v naročje. Oliver se je izkazal za mnogo bolj žilavega, kot si je kdo sploh upal pričakovati, a je bilo kljub temu nujno takojšnje, drastično ukrepanje, sicer bi njegovo življenje ugasnilo. Deček je moral nekaj dni počakati na ustrezno srce, potem pa sta se začela maratonska bitka in mučno čakanje za starše. Bojaznim kar ni bilo videti konca, da je bila možnost, da ne bo preživel operacije, velika, in tudi če bi poseg prestal, je bilo vprašanje, ali bo njegovo telo sprejelo darovani organ.

Ko je bil star manj kot teden dni, je šel pod kirurški nož, strokovnjaki iz pediatrične bolnišnice v Phoenixu so v desetih urah opravili izjemno zahteven poseg, med katerim so starše redno obveščali o poteku. Od operacije je zdaj minil mesec dni, starši, ki vsako minuto preživijo ob sinu in molijo za njegovo okrevanje, srčno upajo, da bodo svoj čudež kmalu lahko odnesli domov. Njegova pljuča so za zdaj še preslabotna, a izjemna novica je ta, da dečkovo telo ni zavrnilo novega organa. Da je Oliver na dobri poti, meni tudi njegov odrešitelj dr. Lindblade, ki je kljub nasprotovanju številnih zdravnikov, s katerimi se je posvetoval pred posegom, vztrajal pri prelomni operaciji. »Še vedno ne morem verjeti, da smo novo življenje podarili tako drobnemu bitju. Oliver je resnično poseben, upam si reči čudežen, v sebi ima nekaj, česar kot zdravnik ne morem pojasniti,« je povedal pediater kardiolog in pohvalil jekleno voljo ter dobroto staršev, ki so bili pripravljeni sinove organe, če ne bi preživel, darovati in tako dati upanje komu drugemu.