Mokre sanje skoraj vsakega jadralca

Pripluti z jadrnico do otočja Palagruža je moška želja, čeprav je bil tam tudi kdo, ki ni posebno pogumen in vešč morja. Tako uspeh kot težave kroji vreme, a tudi koščki sreče. Vela, Velika Palagruža velja za tisti otok, ki je od vseh na vzhodni jadranski obali najbolj na odprtem, najdlje v morju, najbolj zunanji otok. Dejstva so malce drugačna, najbolj južno leži Galijula, vendar je ta v bistvu čer samo Palagružino preddverje. Od Splita do Palagruže je 68 milj (126 kilometrov), od Lastova 32 milj, nekako pol manj. Na ono stran, do Italije, je 52 kilometrov. Kar lep kos morja in res se počutiš zunaj marsičesa. Dvakrat sem se peljal mimo Palagruže, nikoli pristal oziroma sidral, vedno me je stisnila nekakšna tesnoba, kot da gledam neznansko predzgodovinsko pošast, ki se pravkar potaplja v globine.

O Palagruži je bilo samo do prve svetovne vojne napisanih 150 znanstvenih, strokovnih in poljudnih del. Otočje, zanj zdaj trdijo, da ni vulkanskega izvora, tako kot na primer Jabuka, je po marsičem edinstveno, ima najbolj blago klimo in najmanj padavin na Hrvaškem, mraza tam ni, dežja pa samo 270 milimetrov na leto. Povprečna januarska temperatura je dobrih 11 stopinj Celzija, julijska pa 24,4 stopinje. Je edini kraj na Hrvaškem, kjer raste tudi prava subtropska vegetacija, ki je poleti in pozimi brez listja, cvete in zeleni v jeseni. Podobno je na Malti in na Sinaju. Osamljeni arhipelag je med znanstveniki priljubljen tudi zaradi številnih rastlin, ki rastejo samo na Palagruži.

Razmere za življenje so trde, na otočju ni izvirov vode, tam ne uspevajo oljka, figa, rožmarin, tudi borovcev ni. Bližnjo Galijulo ob jugu preplavljajo devetmetrski valovi, morski pršec nosi celo čez veliko višjo Veliko Palagružo. Tudi njeno ime je povezano s težavami in trdim življenjem, izvira iz grške besede pelagos, kar pomeni odprto morje.

Kljub temu ima ta posebni košček kopnine kar bogato s človekom povezano zgodovino. Naseljen je bil v neolitiku pred 9000 leti, otok je bila tudi pred 25.000 leti, ko je bila gladina morja za skoraj 100 metrov nižja kot danes in so ljudje, kolikor jih je takrat tlačilo zemljo, lahko pešačili od Savudrije do Lastova. Ko je cesarski Dunaj leta 1875 iz Trsta na Palagružo poslal državno komisijo, ki je potrdila gradnjo tedaj največjega jadranskega svetilnika, so med zemeljskimi raziskovalnimi deli našli okostnjak, v njem je bila konica puščice iz kremena. Ostankov kamene in drugih dob je bilo še precej, še posebno med raziskavami, ki jih je v zadnjem desetletju minulega stoletja in tisočletja vodil dr. Branko Kirigin iz Splita. A je kriza ustavila arheološko lopato.

Palagruža je znana tudi kot Diomedov otok, to jo povezuje s starogrško civilizacijo. Italijani od renesanse naprej trdijo, da je ta junak, ki je pred Trojo ranil boginjo Afrodito in nato pred njenim maščevanjem zbežal v Jadran, umrl na Tremitih, ki so Palagružini otoški sosedje. Tam so si mu izmislili tudi grob. Vendar se tudi sosedje Hrvati ne dajo, junak da je našel zadnje počivališče na Palagruži, še posebno ker so tam našli kar več črepinj starogrške keramike z vrezanim imenom Diomeda. Na tak napis je nedavno naletel tudi svetilničarjev sin Jadranko Oreb.

Palagruže niso za ljudmi kamene in poznejših dob ter Grki obšli niti Rimljani, o čemer pričajo najdeni kovanci in ostanki njim tako ljubih mozaikov. V srednjem veku je bilo bolj mrtvilo, je pa Palagruža vrisana na navtično karto iz 14. stoletja, v šestnajstem pa jo omenjajo zaradi bogatega ribolova.

Vražji Komižani
na gajetah falkušah

Kajti ta otok je sinonim za odličen ribolov. Velika zgodovinska in siceršnja posebnost so komiške ribiške regate, ko so ribiči iz Komiže na Visu na hitrih in maritimno izvrstnih gajetah falkušah tekmovali, kdo bo prej prijadral, priveslal ali oboje do Palagruže in si na njenih žalih priboril najboljši prostor in izhodišče za lov na sardele in jastoge. Regata je bila poleti, posadke so štele po pet moških, ki so morali, če je bila bonaca, do ribiškega raja preveslati vseh 40 milj. Ko je bil ugoden veter, so prispeli v šestih urah, kar bi bilo še danes odlično, falkuša je pod jadri dosegala 10 vozlov, dobrih 18 kilometrov na uro.

Od davnine do danes je bilo na otočju Palagruža tudi veliko brodolomov. Najbolj kruta je z množico čeri obdana Galijula. Po izumu avtonomne potapljaške opreme so večino krajev z ostanki predvsem antičnih in srednjeveških ladijskih razbitin izropali, kaj tega ali onega pa najde tudi uradna arheologija. Leta 1988 so odkrili dva bronasta topova, leta 1972 pa so dvignili ostanke italijanske podmornice, ki jo je med prvo svetovno vojno pred Velim Žalom na Palagruži sesula avstrijska flota. Našli so tudi posmrtne ostanke posadke in jih z vsem spoštovanjem predali italijanskim oblastem. V devetdesetih minulega stoletja je na eni od čeri nasedla ladja z begunci iz Albanije, Veli Žal pa je bil ne tako dolgo tega usoden tudi za tujo jadrnico in njenega krmarja.

Poseben in morda poleg ribiške regate največkrat omenjani dogodek s Palagruže pa je nenačrtovani obisk papeža Aleksandra III. Sveti oče se je na galeji v spremstvu še devetih ladij peljal čez morje v Zadar. Ko so bili v sredo, 9. marca 1177, ob Palagruži, je naslednika svetega Petra lepota otočja menda tako navdušila, da je velel ustaviti. Papežu in spremstvu so postregli na majhni ravnini Male Palagruže, od takrat se tisto mesto imenuje Papeževa njiva. Papež Aleksander III. je tisti doslednež, ki se ni hotel ukloniti vplivu cesarja Barbarosse, naključni postanek na Palagruži je bil na poti v Benetke, kjer sta se s cesarjem pobotala. Trmasti božji namestnik je istega leta 1177 spet vzpostavil škofijo v Kopru, še prej pa so se 1159. po njegovem posredovanju v Žičah naselili kartuzijani.

Ko smo že pri veri in svetih možeh, omenimo še, da naj bi bili nad Velikim Žalom dve cerkvi svetega Mihovila. Stara, zapuščena, spremenjena v skladišče, in manj stara. Danes sta obe v ruševinah, novejšo so na veliko noč 1915. s topovi z ladij načeli Avstrijci, ki so tolkli po Italijanih, ki jih seveda ni bilo nikjer več. Kar je ostalo od božje hiše, je med drugo vojno pospravila zaostala avstrijska granata, ki je več kot 25 let na svoj trenutek čakala v ruševinah. Od usode in boga bi človek pričakoval vse kaj drugega.

Palagruška znamenitost je tudi njen svetilnik. Manj kot dve leti ga je gradilo sto mojstrov in delavcev, zanj so na otoku odprli kamnolom, a je bila kamnina pretrda za obdelavo, nadaljevali so z izvrstnim kamnom z Brača. Prvič je blisknil v noč septembra leta 1875, luč je skoraj 100 metrov nad morjem, dvajset let pozneje je monarhija na otoku uredila tudi meteorološko postajo, deluje še danes, naloga svetilničarjev je tudi redno odčitavanje in sprotno sporočanje podatkov, kar vzame kos spanca.

Z najbolj oddaljenim arhipelagom v Jadranskem morju imajo Hrvatje načrte. Rib in jastogov bo zmanjkalo, morskega medveda, ki je rad poležaval na plažah, so tudi pregnali, dobro pa se je izkazal svetilniški turizem. Za vse bo bolje, če bodo Palagružo res razglasili za zaščiteni podvodni park, ne vem pa, zakaj ne bi tega storili tudi s kopnim.

Kdor je videl, kako na Diomedovem otoku iz morja vzhaja in v morje zahaja sonce, kdor je bil na njem izgubljen v temini med čipkami zvezd, pa morda meni, da ga je škoda prepustiti človeku. A drugače menda ne gre. Kako bi sicer vsa ta lepota, ki je tudi elementarna krutost, vedela, da je, da obstaja?

Svetilničarji, turisti in ribiči

Arhipelag Palagruža tvorijo otoka Velika Palagruža, Mala Palagruža, trije otočki (Kamik od tramuntane, Kamik od oštra in Galijula) ter 15 čeri s precej sočnimi imeni, na primer Pupak, Volići, Gaće, Baba, Cufi itd. Vsega skupaj je za manj kot pol kvadratnega kilometra kopnega, čeprav se mimo pelješ kar nekaj časa, Velika Palagruža je dolga 1400 metrov. Večji otok sega 87 metrov pod nebo, plus svetilnik, ki meče luč v krogu 26 milj, najdlje na vzhodnem Jadranu. Otočje ni trajno naseljeno, na njem bivajo samo svetilničarji in z njimi poleti tudi turisti. Hrvatje so stanovanja nekaterih najbolj atraktivnih svetilnikov spremenili v turistične apartmaje, ki so vnaprej razprodani. Čeprav Palagruža ni kakšen Krk, Mljet, Lastovo in daleč od samosvojih Kornatov, so se zanjo zaradi izjemnega bogastva rib in jastogov od nekdaj poleg večnih Italijanov potegovali ribiči z Lastova in viške Komiže. Komižani so nekako v prednosti, čeprav je ulov vse manjši in manjši, smeti na obalah in čudoviti peščini Žalo pa več in več. Čistijo jih svetilničarji in turisti, ribiči, krv jim Isusovu, kot pravijo tam dol, niti po naključju ne.