Da se italijanska politična kriza po odstopu levosredinskega vodstva s Pierom Luigijem Bersanijem na čelu ne bi še poglobila, so v Rimu pregovorili modrega starca, ki ga spoštujejo ali vsaj trpijo različne ideološke opcije, da kljub svojim 87 letom in vidni utrujenosti kot prvi v Italiji sprejme ponovni sedemletni (!) mandat predsednika republike. Od njega zdaj pričakujejo, da bo znova oblikoval tehnično oziroma predsedniško vlado. Že ugibajo, da bi vodenje lahko zaupal zmernemu levosredinskemu političnemu mačku Giuliu Amatu ali Massimu D'Alemi, morda pa mlajšemu, 46-letnemu Enricu Letti. Od parlamentarnih volitev pred dvema mesecema ne gre več nič, levica se je znova razkrojila, Silvio Berlusconi je postal previden, dežurni krivec, komik Beppo Grillo pa s svojim gibanjem petih zvezd drži v šahu vse. K sreči je odpovedal milijonski protest v Rimu, ki bi lahko izbil sodu dno.
Aktivist s sončnega juga
Italija, ki je tretje največje evropsko gospodarstvo, je rekordno zadolžena, in vendar so razmere na škornju precej drugačne, saj del prebivalstva razpolaga z izjemno velikim bogastvom, v Italiji namreč živi več milijonarjev kot v tako uspešni in vodilni Nemčiji.
Nekdanji komunist, kar danes očitno pretirano ne moti niti desnice, Giorgio Napolitano, uživa ugled vseh, po anketah ga podpira dobrih 74 odstotkov prebivalstva, zelo zaskrbljen pa opozarja, da je »Italija v ruševinah in bolj na tleh, kot je bila po drugi svetovni vojni«. Položaj se zdi nerešljiv, poskušali bodo reformirati volilno zakonodajo, da se rešijo svinjaka, ki se je oblikoval, tudi sicer sosede čakajo podobni ukrepi in reforme kot nas. Napolitano je odločen in neizprosen, saj gre za usodo njegove ljubljene belle Italie.
Rodil se je poleti 1925 v Neaplju, kot mladenič je leta 1942 oblikoval akcijsko celico, ki je v okviru odpora izvajala različne akcije proti fašistom. Po vojni je vstopil v komunistično partijo, se povzpel v narodni komite in postal eden vplivnejših reformnih strategov in nasprotnik legendarnega Enrica Berlinguera. Končal je študij prava in pred šestimi desetletji postal poslanec, maja 2006 je postal enajsti italijanski predsednik.
Za Američane in za boj proti osi zla
Vseskozi si je prizadeval za višjo življenjsko raven delavcev, se zgodaj odvrnil od sovjetskih komunistov in ostro obsodil ruski poseg v Afganistan, obenem si je prizadeval za italijanski vstop v EU in Nato. Po letu 1991 je bil med avtorji komunistične preobrazbe v levo demokracijo. Kot zunanjepolitični predstavnik stranke se je zavzemal za tesnejšo povezanost z ZDA, kritike z levice mu je prinesla podpora vojaške koalicije proti Iraku. Med letoma 1996 in 1998 je bil notranji minister, pozneje evropski poslanec, od oktobra 2005 je dosmrtni senator italijanske republike. Nekdanji premier Romano Prodi ga je kot kompromisnega kandidata predlagal za predsednika države in uspelo mu je. Predlani je preudarni Napolitano igral odločilno vlogo pri Berlusconijevem odstopu in imenovanju Montijeve tehnične vlade, 22. decembra lani je državljanom temeljito pral glave in razpustil parlament. V mladih letih je bil gledališki igralec, poročil se je s Clio Mario Bittoni, vzgojila sta dva sinova. Napisal je odmevno razpravo Na poti k zgodovinskemu kompromisu.
