Puščava, ki je navdihnila poimenovanje južnoafriške države Namibije, Slovenijo kar za štirikrat prekaša po velikosti. Njen nastanek so narekovali suhi zračni tokovi, nastajajoči nad hladnim Bengalskim tokom, ki ob zahodni obali Afrike teče proti severu. Zaradi izjemno suhega ozračja in stalnega vetra Namib slovi po osupljivih peščenih sipinah. Čeprav je eden najstarejših in najbolj suhih ekosistemov na svetu, je po deževnem obdobju, radodarnem s padavinami, tudi v puščavi mogoče najti kakšno mlako in se čuditi lužam, kuštrave trave pa kot nežno zelena preproga prekrivajo rdečo peščeno prostranost.
Peščeno morje nakodranih sipin
Vožnja po peščenem morju spominja na plavanje v pršiču, reduktor terenskega vozila vztrajno prede glasno melodijo, šofer se za volanom počuti kot v fitnesu, ritem vožnje pa narekujejo kolesnice prej vozečih. Da pa se ne bi spotil samo voznik, pesek poskrbi tudi za rekreacijo preostalih članov posadke, ki imajo več kot dovolj priložnosti poprijeti za lopato. Čeprav je puščava Namib osrednja namibijska turistična zanimivost, se v peščenem morju narodnega parka Namib-Naukluft, velikega skoraj 50.000 kvadratnih kilometrov, turisti kar porazgubijo – v iskanju edinstvene sipine. To sploh ni težko, saj veter raznoliko nakodrane sipine, ki se v parku dvigujejo nekje do višine 325 metrov, vsak dan počeše drugače. Rdečino pa sonce ob različnih delih dneva obarva v široko paleto barvnih odtenkov.
Jutranji vzpon na znamenito sipino 45 (njeno neinovativno ime izvira iz 45-kilometrske oddaljenosti od Sesriema, glavnega vhoda v narodni park Namib-Naukluft, v bližini katerega leži tudi kanjon Sesriem) pospremijo svinčeni oblaki. V maniri dva koraka naprej in eden nazaj, ki navadno povzroča sive lase, je tokrat izjemoma prav prijetno preganjati puščavski hlad. Nad prostranost, ki ji ni videti konca, se dviguje 150-metrska lepotica. Nad robom zvezdaste sipine se kot v taktu dunajskega valčka vrtinči pesek, ki se v neizmerljivih količinah kopiči vse naokrog.
Namib iz ptičje perspektive
Peščena neskončnost se ob odštevanju minut do sončnega zahoda v strahospoštovanja vredni veličini pokaže iz zraka. Puščavski mozaik sestavljajo peščeno morje z elegantnimi sipinami, ki potujejo z vetrom, vsako leto za 15 do 20 metrov, kamniti osamelci, med njimi tudi bela gora, edina bela skalna formacija v rdeči puščavi, pa ceste, kot da bi bile narisane z ravnilom. Obilno deževje je tu in tam za spomin pustilo kakšno mlako, osupnejo pa tudi spomladansko razbohoteni kupčki rastja in še bolj peščene pege, ki gole mežikajo iz bledega zelenja, njihov nastanek pa ostaja nerazrešljivi rebus puščave Namib.
Od višine se zvrti tudi ob pogledu na Dead Vlei, Mrtvo močvirje, pokopališče večstoletnih okamnelih in od sonca ožganih akacij. Nekdanja oaza danes zažari v barvah številnih slovanskih trobojnic: bela razpokana tla so v kontrastu z rdečim peskom in modrim nebom. Na gromozanskem »nogometnem igrišču« se kot suhceni igralci proti nebu razraščajo kot oglje črne akacije, ki se zaradi suhega zraka ne morejo razgraditi. Kot črni pajki lezejo nad belo razpokano glino, kar je eden najznamenitejših namibijskih motivov, ki se pogosto znajde med ozadji namizja na računalniku, premamil pa je tudi kopico filmarjev in oglaševalcev.
