In Peking vselej (prijetno) preseneti. Četudi je že njegova bližnja zgodovina zelo krvava in očem javnosti skrita.
Peking oziroma Beijing, kar je v kitajščini Severna prestolnica, šteje danes blizu 20 milijonov prebivalcev. Razprostira se na kar 16.807 km2, in ker je zanj značilna podeželska struktura pozidave, nekako ne deluje kaotično kot mnogo zahodnih ali južnoameriških prestolnic. Mesto, ki je bilo naselbina pekinškega človeka – Homo erectusa – že pred 500.000 leti, o čemer pričajo v letih 1920–1930 odkrita okostja in kamnito orodje, se ponaša z izjemno bogato kulturno dediščino. Cesarsko Prepovedano mesto v starem jedru Pekinga je od 1987. zaščitena svetovna kulturna dediščina, slovit in zloglasen je mogočni Trg nebeškega miru (Tienanmen), obiska vredni templji (Nebeški tempelj, Konfucijev tempelj …), poletna cesarska palača, presenečajo stare, srednjeveško stisnjene sive ulice hutongi, ki postajajo vse bolj privlačne tudi za petičneže, ki si v njih urejajo elegantna bivališča, številne čajnice, predelovalnice svile in žada, pekinška opera in še in še.
Javni vece na vsakem vogalu
Zanimivo se nam je zdelo, da najdeš na vsakem vogalu javni vece, prodajalce ustekleničene vode, hitre prehrane, da ljudje nenehno snažijo ulice, pometajo, pospravljajo odpadke. Urejene so kolesarske poti, kajti država močno vzpodbuja vožnjo s kolesi in kolesi na električni pogon. Zgledno, res. Presenetilo nas je, kako dobro so urejeni hostli za nahrbtnikarje (čisti, lepo opremljeni, v vsakem celo brezžični internet, povsod ponujajo številne dodatne storitve: organizirajo izlete, oglede, rezervacije prenočišč na naslednji postaji poti).
Ko je bil Peking leta 2008 prizorišče olimpijskih iger, smo brali in poslušali predvsem o hudih okoljskih problemih, s katerimi bije boj veliko mesto (smog, prometni kaos, prevelika koncentracija industrijskih objektov, prenaseljenost, težave z oskrbo vode …). Po nekaj letih se zdi, da je oblastem vsaj delno uspelo rešiti precej težav: mesto je čisto, v prometu nismo čutili zmede, urejen je javni promet, le količin smoga niso bistveno zmanjšali.
Največji trgu na svetu Tienanmen je prizorišče številnih državnih parad in prireditev (sprejme tudi do milijon obiskovalcev). Trg je dobil ime po Vratih nebeškega miru (vhod v Prepovedano mesto), v bližini teh namreč leži. Pod znamenitimi vrati je Mao Cetung 10. oktobra 1949 razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. Tu so se zgodili tudi pomembni spontani dogodki, ko je ljudstvo zahtevalo svoje pravice: 1919 so študenti protestirali proti versajski pogodbi in zahtevali demokracijo, 1976. so protestirali zoper Cetunga in njegove reforme, najbolj pa so nam ostale v spominu velike demonstracije množic leta 1989, ko so študenti in napredno misleči zahtevali svobodo tiska, demokracijo, odpravo korupcije in cenzure, odkrit dialog z oblastjo. Partijski vrh je končal demonstracije s krvavim pokolom množic v noči na 4. junij 1989. Danes, 25 let pozneje, še vedno ni znano, koliko življenj je ugasnilo na krvavem pohodu tankov. Rdeči križ Kitajske je evidentiral 2600 mrtvih in 7000 ranjenih, a številke nikoli niso bile uradno potrjene. Dogodek je na Kitajskem zavit v meglo spomina, v zgodovinskih učbenikih o njem ne pišejo, mladi nimajo pojma, kaj se je zgodilo, in najbrž bo še lep čas tako.
Veseli in zanimivi ljudje
Danes je Tienanmen priljubljeno zbirališče Pekinžanov. Je precej zastražen, v podhodih so nas (in prtljago) vsakokrat pregledali, a reči moram, da obzirno, ni bilo nadležno. Atrakcija za turiste sta jutranje dvigovanje in večerno spuščanje državne zastave, povezano s posebnim ceremonialom. Na južnem delu trga je Mao Cetungov mavzolej, kjer je na ogled balzamirano truplo velikega vodje. Težko je priti v mavzolej, saj že zgodaj zjutraj čakajo pred stavbo nepregledne množice, ki se v strnjeni koloni valijo skozi objekt, da bi videle ikono revolucije. Trg obkrožajo še druge imenitne stavbe: Velika palača ljudstva (sedež KP Kitajske), Narodni muzej Kitajske, koncertna dvorana itd.
Sede na trgu smo spoznali, da so Pekinžani veseli, zanimivi ljudje. Ženske, oblečene po zahodnih zgledih, drobne, vitke, nasmejane, urne, ljubijo pisane dežnike in senčnike. Kot morje gobic je bil videti veliki trg, ko so se nanj zgrnile množice domačih turistov. Moški so bolj robati, in kar me je zelo motilo, je to, da prav nemarno pljuvajo po tleh. Domačih to ne moti, nam pa se je zdelo grozno. Otroci so nosili papirnate državne zastavice, ki jih na vsakem vogalu prodajajo po en juan (1 evro = 9 juanov). Domoljubje in narodna zavest pa sta med Kitajci tako in tako izjemno močna.