Isfahan je skoraj tako star kot iranska zgodovina – najmanj 2500 let. V 5. stoletju pr. n. št. je na tem območju že stala naselbina, imenovana Gabae. Isfahan pozna veliko razburljivih dogodkov, ki so krojili usodo mesta in prebivalcev. Kar dvakrat je bil glavno mesto Irana, najprej v času Malikšaha (11. stoletje), nato spet v 16. stoletju, ko je bil na oblasti šah Abbas I. Skozi stoletja je bil stičišče različnih kultur in ver, kar odseva še danes v veliki odprtosti, tolerantnem odnosu do tujcev in živahnem turističnem utripu mesta, ki se kljub spoštovanju slavne tradicije rado spogleduje z zahodnimi vplivi. V Isfahanu si izjemno dobrodošel, mesto te prevzame, preprosto moraš se počutiti odlično.
To smo spoznali že ob prihodu. Bil je prijetno topel in sončen dan. Odločili smo se za hotel Perzija, nedaleč od Imamovega trga. Da je hotel popolnoma zaseden, so nam povedali na recepciji, in da je v tem času zasedena večina hotelov v Isfahanu. Precej poparjeni smo posedli v hotelski avli in brž je prisopihal šef, kakor so nam ga predstavili. Ko smo pojasnili, od kod prihajamo in kje vse po Iranu smo se že potikali, je priskočil na pomoč. In res smo po štiriurnem čakanju dobili dve sobi in si s potrpežljivostjo, zgovornostjo ter zanimivim pripovedovanjem o minulih doživetjih v Iranu prislužili tudi šefovo pozornost, ki smo je bili potem deležni vse dni do odhoda.
Imamov trg
Uradni podatki omenjajo, da živi v mestu 1,3 milijona prebivalcev, neuradno jih je še enkrat več. V veliko mesto, danes sedež istoimenske province, množično prihajajo ljudje z dežele v upanju na boljše življenje in večji zaslužek. Čeprav leži Isfahan na 1570 metrih nadmorske višine, ima izjemno ugodno klimo, tako da se pozimi temperatura ne spusti pod ničlo, a tudi poletni meseci niso pretirano vroči. Zaradi tega turistična sezona traja vse leto.
Gotovo je za obiskovalca največji magnet Imamov trg, drugi največji na svetu, prekaša ga le Trg nebeškega miru v Pekingu. In res, ko prideš do stavb bazarja Qaisariye, najprej poln občudovanja obstaneš pod veličastnim portalom vhoda na bazar, nato pa se pred tabo že odpre čudoviti velikanski trg z mogočno Imamovo mošejo. Ostrmiš. Celoten trg meri 512 x 160 metrov in je – za primerjavo – sedemkrat večji kot Markov trg v Benetkah. Z vseh strani je obdan s poslopji velikega bazarja, kjer se vrstijo številne lepo urejene prodajalne spominkov. Na levi pritegne pogled palača Ali Qapu, nato pa še prelepa mošeja šejka Lotfollaha. A brez dvoma je po lepoti in eleganci brez primere mogočna Imamova mošeja na drugem koncu trga; spada med največje bisere islamske arhitekture! Gradili so jo v letih od 1612 do 1630.
Sredi trga je velik bazen s številnimi vodometi. Presenetilo nas je, da je otrokom dovoljeno kopanje v sicer plitvi vodi. Nihče tudi ni pomišljal, ali bi se sprehodil po zelenicah ali sedel na trato med grmičke. V resnici je šah Abbas v začetku 17. stoletja dal zgraditi in urediti trg zato, da bi se prebivalci tukaj srečevali, prirejali športne igre in se sproščali v družbi prijateljev. Pred večerom se tja zgrne ogromna množica meščanov. Ženske nosijo pretežno črne čadorje, medtem ko smo turistke izbirale svetle barve, da bi se manj potile pod obvezno naglavno ruto, tuniko z dolgimi rokavi in v dolgih hlačah. V Iranu namreč ni nočnega življenja, zabav ob glasbi in diskotek. Vse to je prepovedano, dogaja se kvečjemu za zidovi zasebnih hiš. Tako je glavni zabavni dogodek večerno druženje na ulicah in trgih. Pa za turiste ogled zurkhaneja – borilnih veščin, ki jih izvajajo seveda moški. Trenira se v športnih klubih, imenovanih zurkhane (hiša moči). Izvor duhovne in borilne veščine pa sega v čas mitraizma. Borilni šport ni le priprava na boj, ampak je v bistvu duhovna veščina. Pri obredu uporabljajo meel (leseni kiji), sanq (ščit) in kabadeh ali kaman (lok). Poteka ob ponavljajočem se vihtenju pripomočkov, ob glasbi in petju verzov iz Korana ali iz knjig sufijskih pesnikov.
Seveda ne moreš zatajiti, da si turist, in tako smo se vsak dan srečevali s skupinami otrok z zvezki in zemljevidi, celo kamerami v rokah, ki so imeli pouk angleščine kar na trgu. Učitelji so pojasnili, da je metoda pogovora s tujci zelo učinkovita. Najprej si pripravijo vprašanja in z njimi zasipajo izbrane, pogovora voljne turiste, na zemljevidih poiščejo dežele, iz katerih prihajajo, in tako izvedo veliko iz geografije, se urijo v dialogu, učitelj pa spremlja in beleži napredek posameznika. Otroci so bili res zelo spretni v postavljanju vprašanj, nič zadržani, a tudi učitelji so se z veliko radovednosti vključevali v pogovore. Od pedagogov smo izvedeli, da poleti predvsem v obliki tečaja učijo jezike. Ker so plače v šolstvu mizerne, med počitnicami radi delajo v jezikovnih tečajih. Je pač tako – znanje tujih jezikov je v Iranu vse večja potreba, učiteljem pa je dobrodošel vsak rial.
Najlepši pogled na Imamov trg se odpre s klopi v čajnici na strehi bazarja Qaisariye. Tu smo preživeli kar nekaj prijetnih uric, srkali čaj, grizljali slaščice, ki jih postrežejo zraven, ženske smo smele celo kaditi tako cigarete kot vodno pipo in nihče se ni zgražal. Je pa res zelo redko videti, da bi v Iranu ženske kadile. Tudi moških ne vidiš, kvečjemu pri vodni pipi. Ko se nagledaš lepot trga, je zakon obiskati bazar, ki je pravi labirint hodnikov, in tu najdeš prav vse, tudi spominke, značilne za druge regije Irana. Predvsem pa to, kar je značilno za Isfahan: krasne preproge, miniature (slike in predmete iz lesa oziroma bakra), nakit iz dragih in poldragih kamnov, kalamkarje (izdelke iz potiskanega bombaža ali muslina), veliko je prodajalnic gaza, slaščic iz sladkorne pene in pistacij. Za vsake oči in vsak okus se najde kaj. Vsekakor ne moreš oditi iz Isfahana brez vrečke s spominki!
Isfahanski mostovi s čajnicami
Nedaleč od velikega trga si velja ogledati Petkovo (nedeljsko) mošejo, znamenito arhitekturno mešanico perzijskih in islamskih elementov. Zgradili so jo okoli leta 700 na kraju, kjer je do tedaj stal zoroastrski tempelj ognja. Še naprej te vabi najstarejši del Isfahana, staro mesto, labirint ozkih uličic, kjer se zlahka izgubiš, saj ni nobenih napisov ali kažipotov. Tu kraljuje Alijeva mošeja z 48 metrov visokim minaretom iz 12. stoletja.
Slavni so tudi isfahanski mostovi s čajnicami na reki Zayandehrud. Ogledali smo si tri najbolj slikovite: Xaju, Chubi in Si-o-se. Prijeten sprehod ob reki, lahko si celo namočiš noge in se hladiš, sede na stopnicah, ki vodijo vanjo, lahko sedeš v čajnico pod obokom mostu, mimo tebe pa teče zelena voda Zayandehruda. Romantično, res.
Tudi v Isfahanu si je mogoče ogledati zoroastrske objekte, namreč tempelj večnega ognja in stolp tišine. Žal vidiš v primerjavi s tistimi v Yazdu (središče zoroastrov) le ruševine, ki so slabo vzdrževane. Pa še povzpeti se moraš na dokaj visok hrib, od koder se odpre čudovit pogled na številne vrtove, zelenice in parke Isfahana. Izlet do templja ognja smo povezali z ogledom zanimive mošeje grobnice, postavljene Amuju Abdollahu Soqli, nekemu priseljencu. Objekt so zgradili Mongoli, znamenita pa sta pozneje dograjena tresoča se minareta. Zakaj se ob določeni uri, običajno ob 10. dopoldne, treseta, ni pojasnil še nihče. Arheologi še vneto ugibajo.
Priznati je treba, da se ni težko navdušiti nad dobro isfahansko hrano. Različni kebabi, birjaniji, pečena zelenjava, veliko riža, odličen zeliščni duh (osvežilna pijača iz jogurta ali pinjenega mleka), najrazličnejši kruhi in pikantne omake, raznovrstne juhe, ki jih lahko kupiš kar na ulici, predobre slaščice, ledena rožna voda, mnogo sadja ter različnih semen za grizljanje, seveda tudi gaz … Skratka, Isfahan brez težav poteši vse čute!
