Mestu palm bije zadnja ura

Bojne enote teroristične milice podivjanega samooklicanega kalifa Abuja Bakra Al Bagdadija so po kratkem umiku osvojile zgodovinsko puščavsko mesto – oazo Palmira v osrčju Sirije. Od tam je pred grozodejstvi zbežalo na tisoče ljudi, ostalo jih je menda kakšnih 50.000, prepuščenih klavcem na milost in nemilost. Do nedelje še niso vkorakali v predele z dragocenimi antičnimi ruševinami, ki so od leta 1980 zapisane v Unescovo svetovno kulturno dediščino, verjetno se pripravljajo na učinkovito medijsko akcijo kot pri grozljivih obglavljanjih in brisanju starodavnih asirskih mest Nimrud, Ninive in Hatra.

Vodja sirske arheološke uprave Mamun Abdelkarim opozarja, da se bodo podivjane skupine islamskih borcev znesle nad enim najlepše ohranjenih poznoantičnih spomenikov na vsem Bližnjem vzhodu. Podobno opozarja tudi generalna direktorica Unesca Irina Bokova.

Palmira je prvo mesto, ki so ga islamisti sirskim vladnim silam odvzeli neposredno. Pri tem so jim očitno padle v roke tudi vojaške baze, letališče in letala. Z njegovim padcem Islamska država nadzoruje že več kot polovico sirskega ozemlja, med drugim tudi naftna in plinska črpališča in polja. Sirska državljanska vojna prehaja že v peto leto, protesti proti samodržcu Bašarju Al Asadu so se razplamteli v kruto vojno, ki je doslej po neuradnih podatkih vzela več kot 220.000 življenj, v beg pa pognala več kot milijon ljudi, mnoge čez Sredozemlje proti Evropi.

Abdelkarim navaja, da jim je iz mesta uspelo rešiti kipe in manjše predmete, stavbna dediščina pa se zdi dokončno izgubljena. Zaradi ogromno človeških žrtev in gorja preživelih se zdi skrb zaradi uničevanja kulturnih in zgodovinskih zakladov vsega človeštva marsikomu cinična. Pa ni tako. Zakaj islamski skrajneži podobno kot obglavljanja skrbno dokumentirajo tudi barbarsko uničevanje in ga nato razkazujejo po spletu? Ker seveda vedo, da njihovo skrajno zverinsko ravnanje vzbuja srh in vliva strah v kosti vsem, v deželo pa privablja vse več izgubljencev iz zahodnega sveta. Če nam je ljubo ali ne, islamisti so v sveti vojni, z vsemi sredstvi bodo šli do konca. Kaj jih lahko ustavi, ta hip ne ve niti (še) najmočnejši možak sveta, ameriški predsednik Barack Obama. Zdaj, ko je postalo dejstvo, zavezništva proti osi zla ni od nikoder!

O tem nedoumljivem in pošastnem fenomenu je v svojem romanu Alamut pred tri četrt stoletja pisal že slovenski pisatelj Vladimir Bartol. Zapeljani obsedenci svoje zmage potrdijo z izbrisom civilizacije nevernikov, z uničenjem tisočletja starih materialnih dokazov. Čakajo jih device in nebesa, vodje in organizatorji tega klanja pa s preostalimi dragocenostmi uspešno trgujejo, financirajo zločine in svoje bogastvo nalagajo – (tudi) v zahodnih bankah.

Na rdečem seznamu

Oaza Tadmur (semitski in arabski izraz za antično Palmiro) je ležala ob pomembni karavanski poti med Damaskom in antičnim rimskim mestom Al Dumair, ki je peljala vse do doline Evfrata. Leži sredi deloma gorate puščave, ime je dobila po palmovih gajih ob izviru dveh pomembnih vodotokov. Je starodavno naselje, o njem so poročale že babilonske in asirske kronike. Vsaj od drugega predkrščanskega tisočletja je bila pomembna trgovska postojanka, v prvem stoletju pred Kristusom so tod Baalovi svečeniki zgradili tempelj, ki je postal eden najpomembnejših verskih objektov na širšem območju sprednjega Orienta. Baalov kult se je ohranil do pozne antike. Od prvega stoletja je bila Palmira večkrat del rimskega cesarstva, cesar Karakala jo je povzdignil v kolonijo, Palmira je pomenila povezavo do davne Svilne ceste, ki je vodila v Mongolijo oziroma na Kitajsko.

Da je bila Palmira nadvse bogato mesto, pričajo deloma dobro ohranjeni ostanki razkošnih stavb (gledališča in terme), v njih so se prepletli antični in orientalski elementi. Od nekdaj je bilo to zelo nemirno območje, mesto je slovelo po lokostrelcih, ki so varovali velike karavane. V tretjem stoletju je bila oaza velikega pomena za perzijske sasanide, ki so napadli rimski Orient in leta 260 tod zajeli cesarja Valerijana. Po osvoboditvi od perzijske nadvlade so Rimljani zavzeli dobršen del Mezopotamije, Palmira je postala eno najpomembnejših regionalnih središč, pozneje celotne Sirije in bogate rimske province Egipta. V številnih vojnah so si jo izmenično lastili Rimljani in Perzijci, večkrat je bila Palmira porušena vse do temeljev. Eden zadnjih je dal antično mesto in vojaško postojanko zgraditi cesar Dioklecijan.

V četrtem stoletju so oazo dosegli kristjani in v ostankih Baalovega templja uredili svoje svetišče. Mesto je v šestem stoletju utrdil bizantinski cesar Justinijan. Z Arabci se je leta 635 razširil islam, večina starega prebivalstva je zapustila pomembno oazo. Za Evropo je Palmiro šele leta 1751 ponovno odkrila angleška ekspedicija in se čudila monumentalnim ruševinam davno cvetočega mesta, tako rekoč čez noč so postale vzor evropskega klasicizma.

Pred zadnjo bližnjevzhodno tragedijo je bila Palmira dobro obiskano turistično mesto, tu se je tudi živahno trgovalo z dediščino, mesto je veljalo za središče ilegalnih poslov mednarodnega trga s starinami in antičnimi dragocenostmi, zato ga je Unesco uvrstil na svoj rdeči seznam najbolj ogroženih krajev. Dragoceni deli frizov, nagrobnih reliefov in kipcev so končali v zasebnih zbirkah od ZDA in Evrope do Rusije ter arabskih emiratov. In kaj zdaj?