Mesto sanjajočih knjig našli tudi naši velikani

Knjižni sejem v Frankfurtu ob Majni, največji tovrstni bazar na svetu, je pred dnevi že petinšestdesetič odprl in nekaj dni pozneje tudi zaprl vrata v svet mednarodnega knjižnega kupčevanja, katerega groteskni oris je najti v Mestu sanjajočih knjig nemškega pisateljskega skrivnostneža Walterja Moersa. Da je bilo frankfurtsko mravljišče doživetje tudi za običajne smrtnike, so poskrbeli knjižni priboljški, kot na primer udobna bralnica na prostem, našemljena mladež, inovativen potep po brazilski kulturi pa tudi razveseljiv preboj slovenskih knjig na svetovno prizorišče.

Sladki knjižni grižljaji na prostem

Bralnica pod šotorskim obokom StadtLesen je bila eden najudobnejših kotičkov v frankfurtskem sejemskem mravljišču. Sladko utrujen od knjižnega romanja po gromozanskih sejemskih dvoranah si se pogreznil v udobno vrečo za sedenje, se v dvoje ali troje zazibal na gugalnici velikanki ali se zložil v najljubši bralni položaj na mehki blazini na tleh. Iz knjižne bere, ki te je obdajala, si si lahko brezplačno sposodil najslajši razpoložljivi grižljaj, morda zagrizel v kaj čisto svežega ali iz svoje torbe potegnil kaj že preverjeno okusnega … in že si se potopil v bralska nebesa.

Morda med platnice Kradljivke knjig, nadčasnega romana Markusa Zusaka, letošnje glavne zvezde osrednjega knjižnega dvorišča ob vznožju znamenitega nebotičnika Messeturm. Velikanska replika, neizbrisen pečat puščajoče knjižne mojstrovine je že napovedala filmsko poslastico s Sophie Nélisse, Geoffreyjem Rushem in Emily Watson v glavnih vlogah, ki po ameriški premieri novembra prihaja v Evropo na začetku prihodnjega leta, slovenske bralce in gledalce pa bo razveselila februarja 2014.

Knjižno-filmsko našemljena mladina

Maškare ali knjižne oziroma filmske maske – to je zdaj vprašanje! Našemljena mladež, ki si je s šaljivo opravo konec tedna za nekaj grošev znižala vstopnino na sejmišče, je frankfurtsko knjižno prizorišče napolnila s pustno razigranostjo, čeprav je do pusta še daleč. A nič ne de, Harryji Potterji, rdeče kapice, pirati s Karibov, Hello Kitty, Robini Hoodi, Pocahontas, junaki japonskih mang in še nepregledna množica drugih mask, za katere ne veš, v katero knjižno ali filmsko vesolje bi jih uvrstil, so nadvse prijetna tradicionalna popestritev knjižnega vrveža v Frankfurtu. Za nameček so priložnost za druženje, saj je skupina deklet, ki je radodarno delila brezplačne objeme, mimogrede omenila, da so z različnih koncev Nemčije priromale k prijateljici v Frankfurt, da našemljene skupaj obiščejo oktobrsko knjižno prestolnico sveta.

Brazilija, dežela mnogoterih glasov

Častna gostja letošnjega sejma je bila Brazilija, ki je stavila na slogan Brazilija – dežela številnih glasov. Bogat brazilski kulturni program je sooblikovala skoraj stotnija brazilskih avtorjev, žal brez svojega nesojenega zastavonoše, Paula Coelha. Čeprav se je najbolj znani brazilski pisatelj odpovedal sodelovanju na sejmu zaradi domnevnega nepotizma pri izbiri sodelujočih brazilskih mojstrov pisane besede, je bil s svojo podobo stalni potnik sejemskih avtobusov, ki so vijugali med dvoranami, v katerih se je predstavljalo dobrih sedem tisoč razstavljavcev iz več kot sto držav. V inovativno opremljenem brazilskem paviljonu si je bilo med drugim mogoče privoščiti zanimivo kolesarjenje po zgodovini te južnoameriške države in se spočiti v viseči mreži ob poslušanju brazilske glasbe s projekcijo nemškega prevoda na zaslonu pred seboj.

Alamut naš najbolj prevajani roman

Bolj vsakdanja je bila v Frankfurtu slovenska predstavitev, a vendarle je bilo na stojnici Javne agencije za knjigo RS najti najodmevnejše slovenske knjižne plodove, ki si utirajo pot na svetovno prizorišče. Knjižni olimpijski ogenj dežele na sončni strani Alp so kot avtorji v fokusu prižigali Gabriela Babnik, Maja Haderlap, Nataša Kramberger, Maruša Krese, Drago Jančar, Boris Pahor in Slavoj Žižek, prav tako pa pisateljska železa v ognju posameznih založb, ki so se v Frankfurtu predstavljale samostojno: Mladinska knjiga, Sanje in Študentska založba.

Razveseljivo je bilo bok ob boku videti roman Alamut Vladimirja Bartola v francoskem, turškem, italijanskem, angleškem in slovenskem jeziku, kar je spodbodlo misel, ali bo najbolj prevajani slovenski roman kdaj – če sploh kdaj – dobil svojega naslednika.