Za rdečo koralo so najprej mislili, da je mineral, torej nekakšen kamen, potem da je rastlina, nazadnje so določili, da je žival, kar tudi je. Čeprav je slovita francoska akademija znanosti v 18. stoletju (pre)dolgo trdovratno prisegala na rastlino, kar je samo dokaz več, da tudi akademiki niso nezmotljivi, menda so samo nesmrtni.
Seveda o rdeči korali ne bi bilo toliko razprav, če bi bila kakšen neugleden polž. A ni, iz nje že tisočletja izdelujejo cenjeni nakit, tudi naš slovenski izraz za ogrlico, koralde, izvira iz besede korala.
Korale, nas posebej zanima rdeča korala (Corallium rubrum), spadajo med ožigalkarje, ki so se v morjih pojavili pred več kot 500 milijoni let. So mnogoceličarji s preprosto zgradbo, med ožigalkarje spadajo tudi čudovite morske vetrnice in prosojne meduze. Čeprav vsaj pri koralah ni tako videti, so vsi ožigalkarji hudi plenilci, prehranjujejo se z majhnimi organizmi, so nekakšne žive premične in nepremične (koralni grebeni) pasti. Polipi, ki so živi del sicer apnenčaste korale, se poleg s planktonom hranijo tudi s hranljivimi snovmi, ki so raztopljene v morski vodi.
Nabiranje rdeče korale in izdelava nakita segata daleč v minule čase, zelo so jih cenili Sumerci in stari Egipčani, nakit iz rdeče korale so našli v pradavnih grobovih v Švici, Judje so korale odtehtali z zlatom in srebrom, Kelti so z njimi krasili konjske uzde.
Če se ozremo v novejšo pisano zgodovino, so korale na vzhodni obali Jadranskega morja v 13. stoletju nabirali v zadarskem in šibeniškem arhipelagu. Beneška republika je v 16. stoletju uvedla na nabiranje koral desetodstotni davek, v 18. stoletju pa so gospodarji Sredozemlja in Jadrana nabiranje koral celo prepovedali. Oziroma poskrbeli za svoj žep, ki so ga osušile vojne s Turki.
Bogati poslovnež iz Šibenika je za odškodnino dobil pravico za nabiranje koral v vseh morjih beneškega imperija. Zanj so delali lastniki, kapitani in posadke ladij z otokov Zlarin, Prvić in Murter. Zlarin je postal in do danes ostal sinonim za rdečo koralo, čeprav najemniku in njegovim sinovom, ki so tudi dobili in podaljševali koncesijo, kupčije v burnih časih niso ravno cvetele. Potem ko je v Benetke vkorakalo 4000 Napoleonovih grenadirjev in je Serenissima prenehala obstajati kot država, je vzhodni Jadran z obalo od Benetk do Budve postal avstrijski, potem francoski in po Napoleonovem padcu spet avstrijski.
Zlarin in Zlarinjani so nabiranje rdeče korale trdno držali v rokah od Kvarnerja do Boke Kotorske. Za odškodnini in na črno. Ko so nekoč iz morja potegnili obilico še posebno lepih koral, jih nihče ni hotel kupiti, ponudba iz italijanskih morij je bila prevelika in predobra, Zlarinjani so odpluli v Trst, tudi tam ni bilo nič, šele na sejmu v mestu Senigallia so našli nekega nesrečnega Genovežana, ki mu je šlo še slabše kot njim. Ni se mogel znebiti rdečega sukna. In so zamenjali, za korale so dobili tisoč metrov rdečega sukna. Ves Zlarin je potem nekaj let hodil v rdečih oblačilih, tudi načelnik občine, korala je za nekaj let določila moško modo.
Rdeče korale je nabiral tudi cesar Franc Jožef I., ko je leta 1875 na vojaški ladji obiskal Dalmacijo, tudi Zlarin in njegove nabiralce koral. Cesar in njegovi razvajeni dvorjani so dva dni prisostvovali iskanju koral pri otoku Žirje. Nabranih 15 kilogramov so podarili cesarju, ki je dal korale obdelati, potem pa je nakit razdelil med dvorne gospodične in gospe. Zlarinjanom se je oddolžil z bogato denarno nagrado, že prej je bil darežljive roke, za obnovo Marijine slike in oltarja v zlarinski cerkvi je prispeval sto forintov.
Dunaj je bil koralam naklonjen že pred cesarjevim obiskom. Leta 1868 je oblast ukinila vse davke in pristojbine na nabiranje in obdelavo koral, vendar Zlarinjanom in drugim ni bilo pomoči, Italijani so nabrali več in lepših koral, predvsem pa so jih bolj umetelno obdelali v nakit. Pomagalo ni niti društvo za nabiranje koral in spužev. Na Zlarinu so na prelomu stoletja živeli samo še trije nabiralci rdeče korale, potem so spet zbrali moči in denar, ustanovili so zadrugo, na Češkem kupili stroje za obdelavo, ki so jo preselili v kopenski in bolj meščanski Šibenik. Ni uspelo in še prva svetovna vojna se je začela.
Tradicije nabiranja koral na Zlarinu ni uspelo obnoviti in nadaljevati niti jugoslovanskemu kralju Aleksandru, ki je leta 1933 nabiralce koral sprejel v avdienco in jim obljubil pomoč. Leta 1937 so na Zlarinu Nemci posneli igrani zvočni film Princesa koral, glavno vlogo je igrala naša Ita Rina. Statiralo je vse, kar bilo v mestu živega, tudi vse ladje za nabiranje koral, mesec dni so prebivalci živeli kot v snu, Ita je bila botra vsakemu otroku, ki se je rodil. Čez eno leto so naredili za Zlarinjane posebno projekcijo v njihovem kinu Tesla. Film se je pozneje izgubil, a spet našel.
Zdaj vse poberejo potapljači
Po drugi vojni so z rdečimi koralami poskusili znova, tudi to nekaj pove o tem, kako magične so ali naj bi bile. Šlo jim je kar dobro, vsaj glede količin, leta 1955 so jih skoraj pol tone v bistvu za drobiž izvozili v Italijo, ki je imela takrat druge skrbi. Ker je bila jugoslovanska nova oblast zmagovalno samozavestna, je poslala ladjo Arbun z nabiralci koral in spužev celo v Libijo. Nič ni bilo s tem. Morda je bilo tako celo bolje. Za rdečo koralo.
Danes dvignejo iz Sredozemskega morja, ki je njihov dom – živijo na globinah od 5 do 200 metrov –, okoli 70 ton rdečih koral na leto. Nabirajo jih potapljači; razen v Italiji je povsod v Mediteranu prepovedano nekdanje tradicionalno nabiranje z inženjem, leseno ali kovinsko napravo v obliki križa, ki ima na robu pritrjene mreže in jo vlečejo po morskem dnu ali ob pečinah. Koliko škode naredi tako nerodna, neučinkovita in neselektivna pošast med morsko floro in favno, si komaj lahko zamislimo.
Dalmatinska obala je ustvarjena za korale, vendar jih na dosegljivih globinah ni več veliko. Nabiranje rdeče korale na Hrvaškem ni prepovedano, saj je Corallium rubrum za zdaj samo ogrožena vrsta, potrebno pa je posebno dovoljenje. O tem, koliko naberejo, ni evidence, dovoljeno je 200 kilogramov na leto na koncesijo. Najbolj vneti so potapljači s Krapnja, a tudi številni drugi vzdolž obale. Za to vsaj navzven ni logike, saj nakit iz rdeče korale že dolgo ni več v modi. Morda pa jadransko rdeče zlato, kot so tudi rekli temu čudežu narave, kam odhaja, z morjem je pri sosedih povezanih kar preveč skrivnosti.
Pred desetimi leti sta bila v Zlarinu, ki je stoletja živel tudi od koral, samo še dva mojstra, vešča obdelave rdeče korale. Vjekoslav Duhović in Viktor Lukin sta izdelovala zapestnice, ogrlice, prstane, obeske, broške. Najdražji kos je dosegal vrednost tisoč evrov, kakšno simbolično malenkost si dobil za 15. A to ni to, sicer Viktor ne bi povedal, da je vse šlo k peklenščku, ki so mu pomagale mračne vile rdečih koral.
Samo kitajskih ne
Živordeče korale, ki jih najdemo na trgu, večinoma izvirajo iz Kitajske in so barvane, zato pazljivo, ko se boste odločali za nakup. Razbarvajo se že v slani vodi, pod rdečo vrhnjo plastjo je belkasto jedro.
Danes so se pravemu in poštenemu obdelovanju žlahtne rdeče korale posvetili v mestu Torre del Greco v Neapeljskem zalivu. Tam obdelajo 90 odstotkov vseh žlahtnih rdečih koral, ki jih naberejo po vsem svetu. Spretni rokodelci koralne veje z žago razrežejo na koščke. Nekatere od njih strojno obdelajo in naredijo okrogle bisere. Druge v obliko ali figuro obdelajo ročno, jih zloščijo in vdelajo v prstane, uhane in druge predmete. Polovica do tri četrtine surovine se pri obdelovanju izgubi oziroma zavrže, in to je eden od vzrokov, da je gram mojstrskega nakita iz pravih koral dražji od nakita iz zlata.
Zaradi redkosti in na kri spominjajoče barve so nekdaj rdečim koralam pripisovali zdravilno vrednost. Zdravilci so bolnikom obetali čudežno ozdravitev s prahom zmletih koral. V sredozemskih mestih lahko še danes kupite nakit, ki naj bi iz telesa potegnil vsako bolezen, sicer pa naj bi bila rdeča korala še posebno prijazna do rojenih v znamenju škorpijona ter nosečnicam in otrokom, ki prihajajo.