Na tisoče romarjev z vseh koncev in krajev se je sredi tedna pridružilo slavnostnemu obhajanju 34-letnice prikazovanj Matere božje ali Gospe, kot pravijo domačini, v Medžugorju. Prvo se ni zgodilo na običajen dan, ampak na prav poseben, 24. junija 1981, na god svetega Janeza Krstnika, ki velja za predhodnika Jezusa Kristusa. Za hercegovske Hrvate je bil od nekdaj slovesen, tega dne niso delali.
Še preden so se podali v Medžugorje, so romarji na spletni strani Kraljice miru lahko brali sporočilo Gospe z dne 25. maj: »Dragi otroci! Tudi danes sem z vami in z radostjo vas vse kličem: molite in verujte v moč molitve. Odprite svoja srca, otročiči, da vas Bog napolni s svojo ljubeznijo, in vi boste radost drugim. Vaše pričevanje bo močno in vse, kar delate, bo prepleteno z Božjo nežnostjo. Jaz sem z vami in molim za vas in vaše spreobrnjenje, vse dokler Boga ne postavite na prvo mesto. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.«
Podobno, le nekoliko daljše je drugojunijsko sporočilo, posredovano po vidkinji Mirjani Dragičević Soldo.
Gospa se je predstavila
Ime vasi Medžugorje v hercegovski občini Čitluk povzema njeno zemljepisno lego na ravnici med hriboma Crnica in Šipovac. Slednjega se je po letu 1933, ko so na njem postavili betonski križ, oprijelo novo poimenovanje Križevac. Vas leži 25 kilometrov jugozahodno od Mostarja in šteje 2306 prebivalcev, skoraj brez izjeme Hrvatov. Živeli so v anonimnosti, dokler se ni glas o tamkajšnjem prikazovanju Gospe raznesel po vsem svetu – od tam je prispelo že skoraj 30 milijonov romarjev. Po pričanju šestih otrok, dveh dečkov in štirih deklic, se jim je blažena Devica Marija prvič prikazala na Crnici 24. junija 1981.
Vidci Ivan Dragićević, Vicka Ivanković, Marija Pavlović, Ivanka Ivanković, Mirjana Dragićević in Jakov Čolo so frančiškanu Janku Bubalu, rojenemu leta 1913, večkrat opisovali svoja videnja in Marijina sporočila, že ko je pripravljal knjigo Tisoč srečanj z Gospo v Medžugorju, ki je izšla leta 1985. Odgovorili so mu tudi na 63 anketnih vprašanj. Marijo so videvali v okoli 165 centimetrov visoki podobi, njeno starost so ocenili med 18 in 20 leti in tehtala naj bi okoli 60 kilogramov. Vsi so izpovedali, da so njene oči izrazito modre barve, obraz svetlopolt, harmoničen, pravilno ovalen, rahlo podolgovat in brez posebnih znamenj. Njen blagi nasmešek ni nikoli izrazit, bolj gre za izraz nepopisne blagosti. Vedno se je pojavila stoje na belem oblačku in v preprosti, prosto padajoči sivo modri obleki do vratu in z dolgimi rokavi, spodaj se je izgubljala v oblačku. Glavo ji je pokrivala bela tančica, ki je padala čez ramena na hrbet ter segala, podobno kot obleka, do oblačka. Nakita ni nosila, le glavo ji je obdajala krona z dvanajstimi zlatimi zvezdicami. Roke je vedno držala sproščeno razširjene, z dlanmi obrnjenimi navzgor. Povzeli so, da se njene lepote ne da opisati, saj je preprosto lepa.
Mirjana, ki se po poroki piše Soldo, se Marije – videla jo je kot druga, za Ivanko – v obujanju spominov v obletničnem medžugorskem Glasniku miru spominja takole: »Med kamenjem sem videla gospo v dolgi sivi obleki, kako drži otroka v naročju.« Žensko z detetom v naročju je videla tudi naslednji dan. Na Križevcu pa je bila odeta v belo obleko. Tudi če zanemarimo nedoslednosti glede barve Marijine obleke, je vsekakor nenavadno, da niti Mirjana niti kdo drug ni v anketi vsaj omenil otroka, ki je očitno predstavljal dete Jezusa.
Gospa se je otrokom predstavila: »Otroci moji, ne bojte se, jaz sem Kraljica miru.«
Prikazovanja v tajnosti
Ob izpovedih otrok o videnjih je po Medžugorju završalo. Na oba hriba so oblasti poslale v nočno dežuranje miličnike s psi. Zaskrbljeni starši so opozorili otroke, naj bodo previdni, tem bolj, ko so župniku patru Jozu Zovku ukazali zaprtje cerkve, pozneje pa so zaprli njega. Oblast je tako poskrbela, da so prikazovanja prešla v ilegalo. Tudi Marija je, po izjavah vidcev, naročala: »Otroci moji, ne govorite o skrivnostih.«
Po 16-letno Mirjano, edino iz šesterice, ki ni živela v Medžugorju, ampak s starši v Sarajevu, so prihajali miličniki in jo vodili na zaslišanja. »Ne morem vam povedati, kako zelo osamljeno in zapuščeno sem se počutila,« iz česar se ji je porodilo spoznanje: »S pomočjo molitve sem dojela, da za Boga in Gospo ni privilegiranih. Če si kristjan, vzemi molek in moli in te Bog ne bo pustil samega. Ko sem to dojela, sem vse, kar je prihajalo, prenašala z veliko več moči.«
Mirjanino sklepno sporočilo je, da vernik za Marijo ne potrebuje vidcev, le odprto srce: »Gospa pravi, odprite svoje srce in z vami bom.«
Zadržanost uradne Cerkve
Uradnega priznanja Cerkve o medžugorskem prikazovanju za nadnaravni čudež ni in ni.
Na spletni strani Medžugorja uvodoma piše: »Cerkev je že zdavnaj izrekla svoje stališče do nenavadnih religioznih pojavov. Prikazovanja spadajo na področje zasebnega razodetja, zato Cerkev nikogar ne obvezuje, da mora verjeti vidcem, čudežem, sporočilom. Končna beseda o resničnosti prikazovanj pripada uradni Cerkvi.« Že spočetka si je zaradi svoje previdnosti in zadržanosti nakopal jezo vseh, ki verjamejo v medžugorski čudež, mostarski škof Pavao Žanić. Med drugim so ga celo javno popolnoma po krivici obdolžili sodelovanja z zloglasno Udbo. Oblikoval je komisijo izkušenih teologov, ki je med preiskavo medžugorskih dogodkov, pri čemer so bili pomembni tudi pogovori z vidci, zaznala vrsto »problematičnih elementov«. Med drugim neresno – zato tudi nekatoliško – razglašanje čudežnih ozdravitev, ki jih v resnici ni bilo. Komisija je sklenila, da ne gre za nadnaravni pojav.
Ne glede na to, je v nedavnem pogovoru za zagrebški tednik Globus poudaril njen koordinator profesor dr. Mato Zovkić, »ni treba razglašati za heretike vseh, ki želijo romati v Medžugorje«, ne laikov in ne »katoliških bratov in sester«. Poudaril je: »Vsem nam je potrebna cerkvena toleranca.«
Delo za komisijo mu je postreglo z mnogo ne ravno prijetnimi spremljajočimi prepoznavami – od tega, da velikega mariologa, ki tako rekoč navija za Medžugorje, sploh ne zanimajo pridige krajevnih duhovnikov, ki so navdihovale mlade vidke in vidce, do lastne osuplosti ob razkrivanjih »intelektualne nekritičnosti nekaterih katoliških teologov in duhovnikov«.
Pritrdil je, da je člane prve komisije – katere član je bil tudi teolog iz Ljubljane (imena ni razkril) – kontaktirala tudi vatikanska 17-članska komisija, ki jo je vodil kardinal Camillo Ruini.
Po mnenju dr. Zovkića ni pričakovati kakšne spektakularne odločitve o Medžugorju niti po tem, ko je Ruinijeva komisija svoje izsledke izročila Kongregaciji za nauk vere, ta pa pravkar, 24. junija, papežu Frančišku. Kdaj bo sveti oče podal svojo končno sodbo, ne ve nihče. Morda kmalu, morda tudi ne. A po mnenju dr. Zovkića Vatikan Medžugorja zanesljivo ne bo uvrstil med marijanska svetišča najvišjega ranga, kot sta Lurd in Fatima. Bolj je pričakovati, da bo sklepna ugotovitev enaka ključni iz zadrske izjave jugoslovanskih škofov, podane 10. aprila 1991: »Na osnovi dosedanjih raziskav ne moremo potrditi, da gre za nadnaravne dogodke.«
Kot rečeno, zadnja bo papeževa beseda. Malce jo je že nakazal, ko je dejal, da Gospa ni poštar, ki bi ji nekdo iz Medžugorja narekoval, ob kateri uri naj se prikaže.
Kibeh da, Medžugorje ne
Po verski pripadnosti je Ruanda najbolj katoliška afriška država. Kljub temu je, podobno kot Bosna in Hercegovina, doživela srhljivo genocidno vojno. Tudi v Kibehu se je Gospa prikazala leta 1981. Cerkev je na priporočilo Kongregacije za nauk vere, ki jo je tedaj vodil prefekt Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., prikazanje Gospe v Kibehu priznala za resnično v novembru 2001. Po cerkvenih virih je bilo doslej zaznanih 2500 Marijinih prikazanj, vatikansko potrditev jih je učakalo le 14.
Kristusove solze
Dolge vrste božjepotnikov se zbirajo ob Kristusovem kipu, iz katerega mezi bela tekočina, ki spominja na solze, v čemer mnogi vidijo še enega izmed medžugorskih čudežev. Čudi se tudi avtor, slovenski kipar Andrej Ajdič. V bron uliti kip je zaradi statičnosti do pasu zalit z armiranim betonom in železjem, ki gre dva metra v zemljo, in z ozemljitvijo za strelovod, nima pa vgrajene nobene vodovodne cevi, kot hoče kdo podtikati – zatrjuje avtor.
Fra Jozo v zapor
Od leta 1980 je bil međugorski župnik frančiškan Jozo Zovko. Oprijel se ga je vzdevek karizmatični fra Jozo. Po semenišču v Bolu na Braču je teologijo študiral v Sarajevu in Ljubljani. Zaradi prikazovanja Gospe so ga jugoslovanske oblasti obsodile na tri leta zapora, po pritožbi pa so mu ga skrajšale na poldrugo leto. Po odsluženi kazni v Foči je župnikoval še trem hercegovskim župnijam. Organiziral je mnogo molitvenih in drugih cerkvenih skupin in shodov. Zaradi neposlušnosti je bil leta 2009 prestavljen na otok Badija, ki se drži Korčule. Zdaj 74-letni pater Zovko živi v frančiškanskem samostanu v Zagrebu.
