Med grškimi esteti in turškimi gurmani

Pred prihodom Grkov so tu živeli Karijci, ki naj bi se proti najboljšim sosedom borili v znameniti trojanski bitki, in po obisku tega turškega raja ni težko dognati, od kod jim moč in volja za desetletno vojno in ljubezen lepe Helene ter Parisa.

Drago za povprečen turški žep

Ribiško mestece Bodrum, ki je pozabilo, kako pomembno strateško vlogo je imelo nekoč, je pred množičnim turizmom dolgo uživalo v zasluženi spokojnosti, danes pa je kraj, kjer se srečujejo tako samotarji z nahrbtniki kot navtični navdušenci, ki tja priplujejo v imenitnih plovilih. Številni se želijo povzpeti na z morjem obdan bodrumski grad Sv. Petra, biser križarske arhitekture na 30.000 kvadratnih metrih, v katerem je danes muzej podvodne arheologije. Ko človek prisopiha na enega od petih stolpov, postane jasno, zakaj je Bodrum mesto, v katerem si želi živeti sleherni Turek, a je davek na arhitekturno in naravno dediščino preprosto previsok, da bi bilo to mogoče. Z gradu se namreč ponuja čudovit razgled na zaliv, pristanišče in bližnje otoke. In ob spomladanski pripeki tam prav lepo pihlja. Zares je v vetru razbrati vonj po dobrem iz bližnjih slaščičarn, ki brezkompromisno vabijo v nedrje sladke pregrehe.

Turška je (pre)gosta

Roko na srce; znanje o turški kulinariki se običajno konča (v Ljubljani) na Čopovi, Kolodvorski ali Celovški, nekje pri desetem ponudniku kebaba ali jufke. Če zavijemo še do Trubarjeve, osvojimo kofte, mesne kroglice in falafel teller, polpete iz sesekljane čičerike in začimb.

Da so bili Otomani sladkosnedi in na splošno veliki gurmani, ni nobena skrivnost. Kako pomembna je bila za vladarje dobra kuhinja, priča podatek, da je v 17. stoletju samo dvorna kuhinja v Istanbulu zaposlovala 1300 ljudi, najpogosteje pa so domnevno pripravljali lokum in sladico iz vlečenega testa, nadeva iz oreškov ali pistacij in medenega sirupa. Prava je seveda izvrstna še danes, a ker je – tako kot vse drugo blago na turških stojnicah – tudi pri nakupu baklave hitro mogoče izbrati ponaredek, človek raje naroči turško kavo, poizkusi srečo in ob kavi morda v miru prižge cigareto. Nepoučene lahko (pre)gost zvarek iz kavnih zrn razočara, bolj kot na okus pa Turki prisegajo na druženje ob kavi. Po prvem živem blatu, na katero spominja gosta turška kava, pogled na police iz stekla, ki razkrivajo tudi druge turške slaščičarske presežke, kar noče in noče spremeniti svoje smeri in ne preostane drugega, kot da se od poti in vročine utrujena zadnjica premakne do izložbe in poskrbi, da ne bi pridobila čvrstosti. In če kdaj, potem je tokrat njenemu lastniku vseeno, tudi zato, ker od vsepovsod teče čokolada v vseh odtenkih rjave in bele.

Prekaša bolj znane sosede

Ulice Bodruma na trenutke spominjajo na modno brv, ki se ob sončnem zahodu spremeni v plesišče, saj se dekleta sprehajajo v kričečih vzorcih, zaradi katerih bi lahko nadomestila svetilnik, ki ladjam sporoča, kje natanko je bodrumsko sidrišče za petsto jaht. Pogled na njihove roke sporoča, da imajo na sebi več prstanov kot tamkajšnje zlatarne, vedenje pa, da bodo v nekdaj zakotno podeželsko mesto, skorajda divjino, zdaj zdaj prinesla dih omike. Ja, mladost, denar, lepota...

V Bodrumu je prelepo uživati v pristanu starodobnih izletniških barkač in sodobnih jaht, preokusno, da bi stradal, in prepoceni, da bi se vrnil domov brez zadnje (kvazi) Guccijeve torbice. Ta del turške riviere je tudi imenitno izhodišče za potapljanje, blizu je Efez, ki sta ga oblikovala helenistični in rimski življenjski slog ter grob device Marije. Le kako, da slovenske turistične agencije še niso odkrile Bodruma, ki s svojo arhitekturno in naravno dediščino prekaša Antalyo, Alanyo, Belek, Marmaris in še marsikaj podobnega tam doli?