Agnese Gonxha Bojaxhiu se je albanskim staršem v Skopju rodila 26. avgusta 1910. Kot katoliška misijonarka v Indiji je zaslovela in postala splošno poznana kot mati Terezija, pogovorno mati Tereza iz Kalkute. Za blaženo je bila razglašena oktobra 2003, kmalu – v nedeljo, 4. septembra – bo uradno prišteta med svetnice. Dogodek bo počastilo tudi lepo število slovenskih romarjev. Kakšna je razlika med blaženimi in svetimi? Blaženstvo, za katero je potreben potrjeni čudež, je prva stopnja svetništva. Blaženemu pripada češčenje na ravni krajevne Cerkve ali v okviru redovne skupnosti. Za svetnika je razglašen blaženi, ki mu je bil priznan še drugi čudež in se ga lahko časti na ravni celotne (vesoljne) Cerkve. V dneh pred minulim božičem je papež Frančišek za mater Terezo potrdil odlok o priznanju drugega čudeža. Ker jo je svet častil kot svetnico že za časa življenja, gre v bistvu le še za formalno potrditev.
Svoje poslanstvo, da služi najbolj revnim med reveži, je mati Tereza začela leta 1948. Za njeno delo so ji leta 1979 dodelili Nobelovo nagrado za mir. Dan njene smrti, 5. september (umrla je leta 1997), je Cerkev razglasila za njen godovni dan.
Slovenci
skozi življenje
Mati Tereza je – kar je bolj slabo znano – tesno povezana tudi s slovensko Cerkvijo. Pravzaprav so več slovenskih duhovnikov in sestra redovnica njenemu življenju pridodali poseben pečat.
Mala Agnes je pela v cerkvenem pevskem zboru tako lepo, da so ji pravili kar Slavček. V župniji so delovali hrvaški in slovenski jezuiti, slednji so jo klicali Nežka. Vključila se je v delo misijonskega krožka. Štirinajst let je štela, ko je v Skopje prišel za škofa Janez Frančišek Gnidovec, ki ji je s svojo vero in delovanjem služil kot vzornik. Pozneje, že svetovno znana, je povedala, da so Gnidovca ljudje pogovorno preprosto klicali Svetnik. Takšen je vplival tudi na njeno osebno odločitev za misijonsko delo. Komaj polnoletna Agnes je leta 1928 odpotovala v Zagreb, od tam pa s Slovenko Betko Kajnč na Irsko k sestram loretinkam. Iz Dublina sta z ladjo, po postankih v Kolombu in Madrasu, pripluli v Kalkuto. Po noviciatu v Darjeelingu si je Agnes izbrala redovno ime Terezija, Betka pa Magdalena. Kot misijonarki sta se srečevali tudi z v Indiji delujočimi slovenskimi misijonarji Janezom Ehrlichom, Janezom Udovčem, Alojzijem Demšarjem, Jožetom Cukaletom. Slednji je mater Terezo obiskal tudi v bolnišnici, ko je že ugašala, o čemer je zapisal: »Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Morda je to zadnji pozdrav, me je prešinilo.«
Ljubezen se začne doma
Prav zavoljo slovenskih prijateljev si je mati Tereza želela tudi sama obiskati Slovenijo. Priložnost se je ponudila že pol leta po prejemu Nobelove nagrade, ko je obiskala rodno Skopje. Potovanje je s postankom v Zagrebu nadaljevala do Ljubljane. Čeprav smo bili še močno zaznamovani s potiskanjem vsega verskega iz javne pozornosti, prišla pa je še niti dva meseca po smrti Josipa Broza - Tita, ko je bilo treba privrženost socializmu še poudarjeno izkazovati, obisk matere Tereze vseeno ni mogel ostati neopažen.
O njenem prihodu na sončni ponedeljek, 30. junija 1980, je duhovnik Silvester Čuk takole poročal v Ognjišču: »V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki ji je povedal, da so s predsedstva skupščine mesta Ljubljana izrazili željo, da bi jo, ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir in resnično bratstvo med ljudmi, radi sprejeli. Tako je nadškof Šuštar opoldne mater Terezijo pospremil na ljubljanski magistrat. Marjan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljana, je nobelovki izročil plaketo Ljubljane in knjigo o našem glavnem mestu. V pozdravnem nagovoru je dejal, kako se Indija in Jugoslavija trudita, da bi bilo na svetu čim bolj tako, da bi mati Terezija imela čim manj dela. Mati Terezija pa je odgovorila, da so ji taka prizadevanja zelo pri srcu, vendar pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, kajti ljudje umirajo ne samo od lakote po kruhu, ampak tudi od lakote po ljubezni.«
Zavetišče za brezdomce Red misijonark ljubezni, ki ga je leta 1950 ustanovila mati Tereza, od 16. julija 1987 deluje tudi v Sloveniji. V zavetišču za brezdomce na Kališnikovem trgu v ljubljanskih Stožicah ponujajo možnost brezplačnega prenočevanja na 25 ležiščih: »Ponudijo zajtrk in toplo večerjo ter možnost osebne higiene. Sprejemajo le moške brezdomce. Odprto je od začetka septembra do konca maja od 16. do 9. ure zjutraj. Vstop je do 20. ure zvečer.« |
Po kosilu v bogoslovnem semenišču je ob štirih popoldne sledilo srečanje z njo v veliki dvorani škofijskega doma. Pripovedovala je o najbolj ubogih med ubogimi, ki jih rešuje pred nečloveškim koncem na ulici, zbrane pa tudi spomnila, da »po velikih mestih v Ameriki in Evropi, mogoče je tudi tu v Sloveniji tako, živi v bogatih hišah veliko ljudi, ki imajo vse, samo stika z ljubeznijo nimajo in nikogar, ki bi jim zares dal to ljubezen«.
»Zato menim,« je sklenila mati Tereza, »da se ljubezen začne doma.«
Božje obličje v sočloveku
Pri maši ob petih jo je sprejela nabito polna stolnica. Še celo nadškof Šuštar je bil prijetno presenečen nad tolikšno priljubljenostjo matere Tereze med Slovenci. V nagovoru ji je med drugim dejal: »Vi, draga mati Terezija, ste dokaz in vaše delo po vsem svetu je dokaz, kako je tudi danes med ljudmi čut in smisel za človeka, za njegovo dostojanstvo in vrednost, še živ. Tudi čut in smisel za tistega človeka, ki gospodarsko ni več ustvarjalen, ampak je ubog, bolan in zapuščen in ga morda družba porine na rob življenja. Vi pa hočete ravno takemu ubogemu in trpečemu človeku posvetiti vso svojo ljubezen in s tem izzivate ves svet. Izzivate tudi nas, kako potrebne so te temeljne etične vrednote in kako ves svet pričakuje in išče ljudi, ki imajo srce za brata in sestro, ki trpi.«
Po maši je mati Tereza med navdušenim ploskanjem stopila k ambonu in med dvajsetminutnim nagovorom med drugim dejala: »Prinesla sem hvaležnost ljudi iz Indije, posebno iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa. (...) Jezus je napravil sebe za kruh življenja, a to mu še ni bilo dovolj; samega sebe je napravil lačnega, žejnega, bolnega, golega. Kakor da je lačen naše ljubezni, nam je dal priložnost, da ljubimo Boga v bližnjem... Kako bomo mogli ljubiti? Če bomo molili. Sad molitve je čisto srce. Jezus je rekel, da bodo tisti, ki so čistega srca, gledali božje obličje. Če vidimo božje obličje drug v drugem, ni težko ljubiti, ni težko žrtvovati.«
