Materialnega bogastva nikoli nista poznala, a je bil njun vsakdanjik prepoln sloge in razumevanja: preživetje so jima omogočale njena pokojnina, ki je znašala le 600 kun (slabih 80 evrov), njegovo vojaško nadomestilo, komaj 280 kun (37 evrov), pa še nekaj kokoši, kljub temu sta si mati in sin pod skromno streho ustvarila topel dom.
Ruža Sirotković in njen sin Pero sta živela v Rajevem selu, v katero je pred tednom neusmiljeno udarila Sava. Uničila je tudi dom bolehne 86-letnice in njenega 60-letnega sina, in kar je najhuje, vzela je Ružino življenje. Pero, ki mu je mati vse življenje stala ob strani, je ostal sam. Kot poroča Jutarnji list, je Ruža tudi prva uradno potrjena žrtev katastrofe na Hrvaškem, ki je doletela vzhod države in podrla nasip pri Rajevem selu. Prav blizu njene hiše je kruta usoda najverjetneje doletela tudi 67-letnega Franja Šoltesa, ki ga policija še vedno išče. Nazadnje so ga videli minulo soboto, ko se je krčevito držal ograje, potem ko je Sava besno prebila nasip in z mogočnim valom zalila nemočno vas.
Če ste v naši včerajšnji izdaji slučajno spregledali, naj vam osvežimo humanitaren poziv. Vasi Rečica v bližini Olova na severu Bosne tako rekoč ni več. Nekaj deset prebivalcev, natančneje 14 družin, je zaradi poplave, predvsem pa plazu, ki ji je sledil, ostalo brez vsega. Njihovi domovi so se podirali kot hišice iz kart. Po dogovoru z našimi novinarskimi kolegi iz Dnevnega Avaza in županom opustošenega kraja smo se v uredništvu Slovenskih novic odločili, da bomo z vami, dragimi bralci, poskušali pomagali vaščanom Rečice. Zatorej, drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati štirinajstim družinam iz Rečice, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom Za Rečico, sklicna številka 7138. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na številko 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. |
»Šlo je za sekunde«
»Ko bi le imel pri roki sekiro,« se grozljivega sobotnega popoldneva s solzami v očeh spominja skrhani Pero, ki se je po tragediji zatekel v Gradište, k teti Antoniji Zovkić in njenemu možu Anteju. »Šlo je za sekunde,« nadaljuje pretresljivo izpoved. »Nasip je od najine hiše oddaljen le kakšnih 150 metrov, voda pa je vanj udarila prav blizu naju. Val se je nezadržno približeval. Bil sem pred hišo, mama pa v svoji sobi. Stekel sem v notranjost, ki se je hitro polnila z vodo, in poskušal odpreti njena vrata, toda ni šlo. Mama me je klicala, a ji nisem mogel pomagati. Ostala je ujeta.« Ruža je tako v svoji zadnjih trenutkih zrla smrti naravnost v oči, zavedala se je srhljive usode, ki je bila neizogibna, le nemočno je lahko čakala, da ji bo voda odplaknila življenje. »Ničesar nisem imel, da bi lahko vdrl k njej,« nadaljuje Pero s hlipajočim glasom, »zato sem preprosto začel tolči z rokami. Potem sem zgrabil leseno pručko, a se je vdala pred vrati. Počila je. Tako sem še naprej tolkel z rokami.« Toda voda je bila neusmiljena, gladina se je dvigovala z neverjetno hitrostjo, in ko je dosegla njegovo grlo, je uvidel, da matere ne bo mogel rešiti, lahko pomaga le sebi. Vdan v usodo je zapustil hišo in splezal na streho, kjer ga je čez nekaj časa dosegla pomoč: reševalci so ga s čolnom prepeljali na še nepoplavljen del vasi; njegovi materi da žal ne morejo pomagati, so mu potrdili tisto, kar je že sam dobro vedel, a tako težko sprejel. Naravi so pač vsi morali priznati premoč.
Ružino truplo so reševalci lahko dosegli šele v torek. Perovo mater so v ožjem družinskem krogu pokopali v sredo v Gradištu, poslednji kraj počitka pa je začasno odstopil prijazen znanec, grobnico v Rajevem selu je namreč ravno tako vzela deroča voda. »Tu bo ležala, dokler ne bo mogoče njenih posmrtnih ostankov preseliti domov. Hvaležen sem človeku, ki nam je tako radodarno posodil grob, da smo se lahko od mame dostojanstveno poslovili,« sklene pretresljivo pripoved Pero, ki bo do nadaljnjega bival pri teti in ki upa, da se bo po sanaciji lahko vrnil v hišo, ki si jo je vse življenje delil z ljubo materjo. Tam bo živel s pičlimi 37 evri in grozljivimi spomini na sodni dan, a srčno upa, da mu bo sorodstvo še naprej ponujalo podporo in pomoč v hudih časih, ki so se zanj šele začeli.
