Mali debelušček išče le pozornost

Malce nelagodne postajajo grožnje s Korejskega polotoka, tudi zato, ker niti Američani ne vedo, ali jih naj jemljejo resno. Tisti, ki bolje poznajo severnokorejsko oborožitev ter stanje njihove jedrske tehnologije in raketne tehnike, so prepričani, da je vse skupaj le neodgovorno igračkanje, saj jedrska oborožitev in rakete daljšega dometa še niso toliko razvite, da bi pomenile resno nevarnost za cilje na otoku Guam in Japonsko, kaj šele za Havaje ali ameriško zahodno obalo. Mali debelušček, kot Kim Džong Unu posmehljivo pravijo tisti, ki ga ne marajo, je nekaj let živel v Švici, kjer se je šolal in skočil na kakšno košarkarsko tekmo v Pariz. Nosi sicer sodobno pričesko, superge in zahodna oblačila pa je odložil in si raje omislil delovno uniformo v slogu legendarnega kitajskega revolucionarja, ki ostaja njegov politični vzor. Verjetno je le razvajen in cmerav otrok v peskovniku svetovne politike, ki se rad obdaja z dosežki najsodobnejše zabavne in medijske tehnologije.

Frustriran in zavrt pobalin?

Kim Džong Un je nasledil najrevnejšo svetovno jedrsko silo, ki se ima za edino preostalo varuhinjo mednarodnega delavstva in pravega komunizma. Zapeljano ljudstvo še vedno (lačno) plava na zanosnih krilih velikega boja in romantični predstavi o svetovni velesili, ob kateri se zahodu šibijo kolena. Svetovne sile – od Amerike do ruskih stricev in kitajskih mentorjev – so v veliki zagati: ne vedo, kako naj ravnajo ob vse hujših provokacijah, skoraj zagotovo pa vedo, da ima Severna Koreja sicer slabo opremljeno, a vsekakor skoraj milijonsko armado fanatikov, ki so medijsko odrezani od sveta in tolčejo revščino. In prav to je morda največja in tudi objektivno precejšnja nevarnost.

V tretji generaciji po korejski vojni je prišel v Pjongjangu na oblast nepredvidljiv, verjetno hudo frustriran ali celo duševno bolan mladenič, ki bi se rad poigraval z voditelji sveta in si tako pridobil ugled in avtoriteto med svojim ljudstvom, ki se bo nekega dne verjetno le uprlo. Analitiki so si enotni, zato tudi ne bodo umaknili veleposlaništev, kot so jim svetovali v Pjongjangu. Le nekdanji ameriški obrambni minister Leon Panetta svari, da bi bilo lahko podcenjevanje osme (?) najmočnejše klasične vojske na svetu celo usodno. Da je jedrski mehanizem, ki ga ima v rokah dedič dinastije velikega in večnega predsednika in velikega vodje Kim Il Sunga (letos bi bil star 101 leto), vendarle potencialna nevarnost, vsaj za neposredne sosede, zlasti Južno Korejo in njegov lastni narod. V nasprotju z nekdanjimi soborci in zavezniki Kitajske in Rusije (vsi so se nekoč učili pri junaku Stalinu, ki je osvobodil Evropo in se ga je bal svet) je Severna Koreja ohranila kamenodobni komunizem, pomanjkanje je vse večje. Prav to bi lahko bil glavni vzrok za beg naprej, tvegane grožnje in iskanje sovražnosti.

Mamina 
jutranja zvezda

Očitno je, da je kljub sodobni zahodni pričeski njegov modni vzornik oče velike kitajske revolucije Mao Cetung, za svoj voditeljski videz naj bi celo ležal pod nožem. Po značaju je menda nadvse podoben nadčloveškemu dedku, je veliko bolj komunikativen in neposreden od očeta. Jeznoriti mladenič, ki si privošči zahodni luksuz, o katerem se večini njegovih podložnikov niti ne sanja, je na oblasti 15 mesecev, šteje 29, morda 30 let, kot naj bi dokazoval nov državni praznik 8. januarja. Oče in partijski vrh sta najmlajšega sina načrtno oblikovala za novega diktatorja. Starejši polbrat Kim Džong Nam je padel v nemilost, ko jo je pobrisal s potnim listom Dominikanske republike, da bi si v miru ogledal tokijski Disneyland, najstarejši brat Kim Džong Khol pa naj bi bil prevelik mehkužec in ženstven. Za vsak slučaj sta zanj skrbela očetova sestra in njen mož, mogočni general Džang Song Tek (Jang Song Thaek). Dolgo je bila edina znana fotografija sedanjega diktatorja le črno-bel posnetek enajstletnega dečka, skrivaj jo je posnel leta 2001 z »dvora« pobegli japonski kuhar, ki je pod psevdonimom Kendži Fudžimoto objavil zanimive spomine. Rdeči princ (njegova mama je japonska plesalka) je odraščal v dekadentnem izobilju; ko so ga določili za naslednika, je oče naročil pompozno himno Stopaj, stopaj po stopinjah generala Kima. Sicer pa se je najstnik očitno obnašal kot razvajeni vrstniki na zahodu, rad je srknil vodko in kadil.

Te bom brcnil v piščal

O mladem Kimu ve kaj povedati tudi njegov nekdanji sošolec z realke v Bernu Joao Micaelo, ki je zdaj kuharski mojster v znani dunajski restavraciji. Med drugim je povedal, da malega velikega diktatorja še najbolj zanimajo stripi, karate filmi Jackieja Chana ter košarka in bejzbol. V šoli se je skrival za imenom Un Pak, blestel ni, je pa menda rad pljuval in brcal v piščali in goleni. Zvečer si je nenehno vrtel domačo himno, v trenutku slabosti pa naj bi v družbi užaljeno izblebetal, da ni sin korejskega veleposlanika, marveč predsednika, a mu tega ni menda nihče verjel. Šolo je zapustil nepričakovano in brez zaključka. Je pa ostal zvest košarki in Mikiju miški.

Nedavno je med redkimi tujci obiskal Severno Korejo ekscentrični košarkarski zvezdnik Dennis Rodman, seveda je obiskal tudi Kima, ki naj bi mu zaupal, da ne misli voditi vojne, češ da je navijač Bullsov Barack Obama v nekem smislu tudi njegov prijatelj. Menda pričakuje, da ga bo ameriški predsednik poklical in se bosta pogovorila na štiri oči, mož z možem, voditelj z voditeljem, diktator z vizijo z … Oba vesta, da je ljudstvo mogoče držati na vajetih le, če ga zaslepiš z junaško željo bo obrambi svetih idealov – ali polnim želodcem in igračami.