Malce smo sicer leni, a povsem zadovoljni

Po več kot mesecu dni srkanja azteške kulture je bil Belize resnično osvežilen. Prebivalstvo – tri četrt je temnopoltih Kreolov, petina mesticev, predvsem gvatemalskih azilantov, preostalo pa so avtohtoni Indijanci, kitajski trgovci in belci – jo izgovarja ponosno: »Beliz!« Od leta 1981 so popolnoma samostojni, prej je bil to Britanski Honduras. Ta del sveta, prepleten z gosto džunglo, očitno ni bil nikoli posebno privlačen, kar so s pridom izkoristili šele škotski in angleški pirati, prvi sodobni osvajalci tega ozemlja. Belize, iz majevske besede belix (blatne vode), je odtlej talilni lonec ras. Nastal je spoj delavnih, majhnih in čokatih Majev, ki še kako spoštujejo svojo bogato dediščino; visokoraslih in ležernih kreolov, ki žive v svojem reggae ritmu; ter klepetavih in odprtih mesticev, ki so s svojo značilno kulinariko vendarle popestrili tradicionalni belizejski obrok – riž in fižol s piščancem v obari. Ob kateri bi zagotovo padla še kakšna kokosova žemljica, sladkasta, a okusna. Za desert pa sveže olupljena pomaranča, ki je zrasla tik pred vrati Belize Citya, največjega mesta z 80.000 prebivalci, ki pa so mu nenehno grozeče tropske nevihte in orkani – nazadnje je bil Richard – že pred časom odpihnile status glavnega mesta in ga prestavile v notranjost, v Belmopan.

Na mostu Swing prav v središču je vidno kipel belizejski ponos. »We're a little bit laid-back, but in general we're happy!« je v kreolščini (broken English) dejal neki Doren. V prevodu: mogoče smo resda malce ležernejši, toda povsem zadovoljni! S skoraj štirikrat manjšim BDP, kot je slovenski, se je tedaj zazdelo, da so tamkajšnji prebivalci resnično zadovoljnejši, zdelo se je, da jih zahodnjaška razsipnost še ni omrežila. Vsaka skupnost je sicer sestavljena iz razlik, toda teh kontrastov je v Belizeju bistveno manj kot kjer koli drugje. Prizor, ki smo ga opazili – na eni strani mam'ce, ki so prekupčevale s perjadjo, na drugi nekaj bogatunov, ki so glasno debatirali o gradnji novih lesenih hišic na betonskih temeljih, vmes pa uniformirana in bosa mularija, ki je šla ravno v šolo –, nam je marsikaj razložil. Kot tudi slika nemške ambasade na Southern Foreshore. Njegovi ekscelenci Petru Linderju se je tukaj zagotovo pokazala Marija! V Belizeju prav gotovo nima preveč dela, smo premišljevali, medtem ko je diplomat uživaško poležaval v viseči mreži, pred majhno leseno hišo lepih barv, z verando kot iz pravljice, vrtičkom in dvoriščem, ki je segalo skoraj do morja. Naravnost sanjsko!

Medtem ko večina turistov od tod navadno krene proti drugemu največjemu koralnemu grebenu na svetu, do Caye Caulkerja, tam je namreč raj za potapljače, jo manjšina raje mahne po Hummingbird in si na jugu poišče svoj mir.

Po nekaj urah zaprašene vožnje v starinskem avtobusu, v katerem potniki niso potrebovali prav veliko, da jih je že v naslednjem hipu družno zaneslo v melodični svet Mariah Carey, smo trčili naravnost v sproščeno vzdušje Dangrige. V središče Garifun in njihove kulture. Med črne Karibe, potomce afriških sužnjev in avtohtonega indijanskega prebivalstva, ki jih druži poseben aravaški jezik pa tudi ritmi punte, iz katerih je v sedemdesetih nastal znameniti punta rock. Začetnik te glasbene zvrsti je bil Pen Cayetano, doma prav iz Dangrige, kjer nas je Pal povabil na enkratno mesto. »Počakal vas bom, kjer se Havana izliva v Honduraški zaliv!« Povabil nas je v raj, ptičji raj.

Res je, že iz njegove hiše, tik ob peščeni obali, se je slišalo navdušeno petje, toda takšnega cvrčanja in brenčanja, kaj takšnega pa res še ne! Z začudenjem smo prvič v življenju zrli tudi v pelikane, ki so se zaletavali navpično v globoko morje, prepolno rib. Takšne biodiverzitete dotlej zares še nisem videl!

Prodajalka sadja Rosita, ki je pred skromno hiško pekla hlastače, je zvečer povabila k sebi. Očitno je vedela, da na lastni koži še nisem spoznal teh zahrbtnih komarjev, ki te neslišno v trenutku pojejo. »Pridi v hišo!« Pripraviti je znala seveda tudi hudut, ribjo juho, in conch, izgovori se konk, obaro iz kraljevskih školjk, kokosovim mlekom, v katero je pljusknila še nekaj narezanih banan. »Boš kruh?« Seveda bom!

Zatem sem, tako kot oni, od blaženosti samo še pozdravljal: »Hej!« In se še naprej razigrano potapljal skupaj s pelikani. Iz bližnjega naravnega rezervata je bilo moč slišati tukana pa krike nagajivih opic, če si se približal, si zlahka čul še vohljanje okornih tapirjev in nerodnih pasavcev. Tam naj bi se videle še povsem sveže jaguarjeve stopinje, a jih nisem zaznal. Hodil sem z avtanom v rokah, opazil tudi precejšnje izsekavanje tropskega gozda, kjer zdaj uspevajo limonovci, pomarančevci in drugi agrumi. Bližal se je tudi že praznični dan, posvečen Baronu Blissu, angleškemu nobelovcu, ki je tako vzljubil to deželo, da ji je zapustil kar vse premoženje. S tem so potem izpeljali številne projekte, na primer gradnjo cest in šol. To je bil dan, ko se je ležerno življenje – še nekoliko bolj zaustavilo. To je bil tudi čas za slovo.

Bolj ko smo se približevali Gvatemali, vse več je bilo latino godbe: ljudje so bili agresivnejši, govorili so hitreje, s povišanim tonom. Na talilni lonec v primežu latino kulture so za hip spomnili le še menoniti, ki so se, kakor da bi se čas ustavil že pred nekaj stoletji, v vsej samosvojosti mirno prevažali z vprego. Medtem ko je mimo njih švigalo 21. stoletje ...

Pa še to: slovenski državljan Mihael Karner, ki so ga avstrijske oblasti skupaj z ženo Alenko aretirale zaradi nedovoljenega trgovanja s steroidi, je dva meseca pred tem lastništvo večjega zemljišča na Viču prenesel v tisto davčno oazo, od koder je tudi mati razvpite tekačice Marion Jones, sprinterke, ki je že davno pred Armstrongom pokleknila pred sramotnim dopinškim mečem. Da, tudi to je Belize!