Medtem ko se Plutonu približuje prva vesoljska robotska sonda New Horizons (nova obzorja), namenjena proučevanju tega oddaljenega nebesnega telesa, se razkrivajo nova spoznanja tudi s pomočjo znamenitega Hubblovega vesoljskega teleskopa. Z njim so kar nekaj časa proučevali pet znanih Plutonovih lun. Za vsaj dve so ugotovili, da se kaotično sukata in vrtita v povezavi s Plutonovo gravitacijo in njegovo največjo luno Haron.
Krompirjaste lune
Gre za luni Niks in Hidra, ki naj bi bili po prepričanju strokovnjakov premajhni, da bi imeli zaradi lastne gravitacije kroglasto obliko, ampak sta bolj podolgovati, krompirjasti. Niks je dolga dobrih 56 kilometrov in široka skoraj 26, Hidra pa je malce večja, saj v dolžino meri 58 kilometrov, v širino pa slabih 34.
Drugi lunici, ki krožita okrog Plutona, Stiks in Kerber, sta premajhni, da bi Hubble lahko natančno določil njuno velikost in obliko, vendar sta po vsej verjetnosti prav tako podolgovati. Ne glede na to je mogoče razumno sklepati, da ju gravitacija drži v takšnem položaju, da sta med kroženjem s svojim dolgim delom usmerjeni proti Plutonu.
Kaotično premikanje
Kakor kažejo podatki iz Hubblovega teleskopa, se Niks in Hidra premikata kaotično, kar je posledica zapletenega medsebojnega gravitacijskega vplivanja med njima, luno Haron in seveda Plutonom. Haron je luna, ki je velika za približno polovico Plutona, saj ima premer skoraj 1207 kilometrov, odkrili pa so jo leta 1978. V šestih dneh in pol enkrat obkroži planet. Glede na to, kako je velika, sistem teh dveh nebesnih teles včasih imenujejo dvojni ali binarni sistem. Z uporabo Hubblovega teleskopa so odkrili še štiri lune: Stiks, Niks, Kerber in kot zadnjo Hidro.
Podatki tudi kažejo, da je luna Kerber temna kot oglje, preostale pa so svetlejše. In prav Kerber je bila za znanstvenike pravo presenečenje, saj niso pričakovali takšne razlike med lunami. Menili so, da bodo bolj enotnega videza, a Niks in Hidra sta svetla objekta, Stiks pa je premajhna, da bi zanjo lahko podali konkretni zaključek.
Pritlikavi planet
Strokovnjaki menijo, da je Pluton pred več milijardami let trčil z nekim drugim nebesnim telesom podobne velikosti, torej še v času zelo zgodnje zgodovine nastanka našega sončnega sistema. In prav v tem naj bi tičala skrivnost, tak trk bi povzročil nastanek vesoljskega drobirja, delcev, in iz oblaka teh vesoljskih ostankov naj bi nastale te nenavadne lune.
Pluton je 18. februarja 1930 odkril ameriški astronom Clyde Tombaugh. Ime zanj je predlagala 11-letna šolarka Vennetia Burney in izhaja iz grške mitologije – pomeni boga podzemlja. To nebesno telo s polmerom 1665 kilometrov je od Zemlje povprečno oddaljeno 5,8 milijarde kilometrov. Temperatura na njegovi površini je –229 stopinj Celzija, tanko atmosfero pa sestavljajo dušik, metan in ogljikov monoksid.
Do leta 2006 smo ga označevali za planet, tedaj pa so ga na letni skupščini Mednarodne astronomske zveze v Pragi preimenovali v pritlikavi planet. To pa ni všeč Američanom, saj menijo, da je o tem glasovala samo manjšina vseh astronomov sveta … Ne glede na to se na splošno po svetu zanj uporablja naziv pritlikavi planet.
Sonda se bliža cilju
Vesoljska sonda New Horizons je od Plutona zdaj oddaljena »le« še 48 milijonov kilometrov. Vsako sekundo mu je bližje za 14,5 kilometra in po devetih letih in pol potovanja po vesoljskih globinah se približuje cilju. Mimo Plutona in njegovih lun bo 14. julija 2015 potovala na razdalji samo 12.500 kilometrov.
Med mimoletom se bodo vključile kamere in številni instrumenti, da bodo proučevali Pluton in njegove lune ter ugotavljali njihovo kemično sestavo, strukturo, posebnosti atmosfere in morda zaznali še katero neodkrito lunico. Sonda bo nato nadaljevala pot v večje globine našega sončnega sistema in morda razkrila še kaj novega.