Letališče, moj dom

Po četrtem terminalu živahnega madridskega letališča možakar potiska voziček s kovčki, vendar jih ne namerava prijaviti za let. V nasprotju z več tisoč potniki ne bo nikamor letel. Moški je že na svojem cilju – terminal je kot njegov dom. Pred dvema letoma je 49-letni brezposelni zidar pritaval sem, ko je štopal na poti v drugo mesto. »Sem sem prišel, ker sem moral spati. In tukaj sem ostal,« pravi Edu, ki novinarjem francoske tiskovne agencije AFP ni hotel zaupati svojega priimka.

Letališče kot zatočišče

Edu je le eden izmed več deset brezdomcev, ki živijo na madridskem letališču, kamor so se zatekli zaradi toplote, varnosti in brezplačnih sanitarij. Podobno kot druga mednarodna letališča v evropskih velemestih je tudi madridsko Barajas Adolfo Suarez javni prostor, tako da oblasti brezdomcem dovolijo spati tam, dokler ne povzročajo težav. Po podatkih policije jih tu skozi vse leto živi okoli 30, njihovo število pa se pozimi poveča.

Od začetka gospodarske krize leta 2008 je v Španiji več milijonov ljudi ostalo brez službe. Recesije je zdaj uradno konec, a brezposelnost je še vedno skoraj 24-odstotna. Po uradnih podatkih je v državi 23.000 brezdomcev, nevladne organizacije pa pravijo, da je resnična številka bliže 40.000.

Denar brez beračenja

Potem ko je zaradi oboroženih ropov več kot polovico življenja preživel v ječi, je 52-letni Gines Rubio končal na cesti, ločen od žene in dveh sinov. Na letališču lahko na dan zbere tudi do 15 evrov. Tako kot drugi brezdomci tudi on jé v ljudski kuhinji v predmestju Madrida, zvečer pa se vrne sem. »Sem pridemo, ker je najlepše. Tukaj me manj zebe, v kopalnici se lahko umijem, na tleh terminala pa prespim nekaj ur,« pravi Gines. »Rad bi ukradel pol milijona evrov in odšel od tod. Vendar nisem nevoščljiv ljudem, ki prihajajo in odhajajo z letali. Zaslužili so si to.«

Na letališču je zrasla mala skupnost brezdomcev, ki si pomagajo med seboj, nekateri pa tudi turistom. S potiskanjem vozičkov s prtljago ali z usmerjanjem potnikov k pravim vratom zaslužijo nekaj drobiža. Med njimi je tudi 60-letni Valentin Georgijev, nekdanji učitelj telovadbe iz Bolgarije, ki je pred desetimi leti prišel v Španijo in opravljal priložnostna dela, dokler mu pred štirimi leti niso odkrili ciroze jeter. Medtem ko srka kokakolo v letaliških barih, na stranišču jemlje zdravila ali potiska voziček, ga potniki sploh ne opazijo – dokler jih ne vpraša, ali jim lahko pomaga tovoriti prtljago. Med božičnimi prazniki je na dan nabral po 20 evrov. »To je edini kraj, kjer lahko kaj zaslužim. Nikoli ne bi mogel beračiti,« pravi Valentin.