Južni, topli kraji so od nekdaj bolečina, hrepenenje nordijcev, severnih ljudstev in plemen. Dokazov je brez števila, Vikingi ledene, temačne Skandinavije so pred stoletji postali kralji razbeljene, sončne Sicilije, vsi ponavljamo Goethejev klic o svetlobi z juga, še pred pol stoletja je bil limonin sadež čudež. Jadran je res eno najlepših morij na planetu, trditev ni samo balkansko nakladanje, a v pozni jeseni in pozimi, ko se orkanski jugo izmenjuje s črno burjo in včasih celo sončni Hvar pobeli sneg, ni tam razen domačinov nikogar.
Tedaj preostanek popotniškega človeštva na severni polobli smuča ali pa hrepeni po bolj daljnih, pravih južnih krajih. Nekateri bodo odpotovali, drugi nikoli, a želja in hrepenenje ostajata, tema in svetloba sta povezani kot magnetni severni in južni pol, obstajata samo eden z drugim. V vsakem od nas je slika sinje lagune s palmami, belega peska neskončnih plaž, zelenih palm v vetru, ki ni samo veter, je peti element, pravzaprav šesti, če je peti ljubezen.
Jože Mušič, mornar, ki je z jadrnico po imenu Melodija prvi med Slovenci sam objadral svet in o tem napisal knjigo, polno sonca, oceanov, otokov in ljudi, ki so tudi otok, je dejal, da so človeške oči, ki so uzrle sinjino neba južnih morij, za vedno začarane. Ostaja neizmerna želja vrniti se še enkrat tja, čeprav ne bo tako kot prvič, sanje, ki jih sanjamo tudi, če so bile že dosanjane. V času, ko je svet majhen in merljiv predvsem z urami letenja v demokraciji nizkocenovnikov, je skoraj vsakomur dosegljivo skoraj vse. Treba si je samo dovolj vroče želeti.
Otok angleške učinkovitosti in francoskega šarma
Njega dni sem si izsanjal Mauritus, nekoč nenaseljeno kopno, ki leži, ves vulkanski in prekrit s plantažami čaja, v južnem Indijskem oceanu, 1300 kilometrov vzhodno od Madagaskarja, in je, seveda, raj na zemlji. Na njem so se kot gospodarji vrstili Arabci, Portugalci, Nizozemci (njihov princ Maurice Nassauski mu je dal ime), Francozi in Britanci, vladarji oceanov. Kot sužnji ali delavci so ga s svojim življenjem in delom zaznamovali Kitajci, zlasti pa ljudstva z indijske podceline, predvsem Tamilci. Otok je ostal njihov, z dodatkom angleške učinkovitosti in francoskega šarma.
Na ta Mauritius, ki je samostojna država, nas je pripeljala letalska družba Fly Emirates. Z letališča pa hitro v ograjeni in varovani kompleks hotelov z neskončnimi peščenimi plažami, palmami in vsemi odtenki odtenkov modrine neba in morja. Tako kot mora biti, tako kot piše v prospektih na nobel papirju, tako kot je zabeleženo v tistem delu človeških možganov, v katerem so najlepše, najbolj pravljične pravljice.
Vitki domačini in gostitelji, Tamilci so lepi ljudje, so nam vsakih pet minut pred oziroma za soncem, kakor želite, premikali senčnik na plaži, vsakih deset s svileno krpico obrisali sončna očala, vsakih petnajst prinesli osvežilno ali kakšno drugo pijačo. Sobarice in čistilke so, za tisto, kar je potrebno, znale po pet jezikov. In vse je bil en sam nasmeh, tisti, za katerega veš, da ga nisi plačal. Nasmeh, ki bi ga bil deležen v vsakem primeru. Ker smo vsi ljudje. Iz ene Eve in enega Adama. Ki sta, mimogrede in če ima znanost bolj prav kot sveto pismo, živela tam blizu, v vzhodni Afriki.
Po treh dneh se mi je utrgalo. Raj ni zame, preveč raja je komaj za koga. Mogoče za gospe in gospodične, ki se sončijo in hkrati z najvišjimi faktorji mažejo pred nebeško lučjo. Začel sem neturistično postavati okoli in naletel na domače fante, delavce, komunalce, ki so si bolj ogledovali kot razstavljali orjaški pokvarjeni vodovodni ventil. Res se jim ni mudilo skozi čas, povedali so, da se z njim ubadajo že ves teden, v rajih in njihovih približkih ni velike naglice. Ponudil sem pomoč, pomagala sta »mesje« WD 40 in slovenska obsedenost z razdiranjem česar koli, no, tudi s sestavljanjem. Kot čudno bitje z onega sveta so me sodelavci, kako naj rečem drugače, predstavili samemu generalnemu direktorju vsega in vseh, peljal me je na kosilo, žena je raje ostala v sencah sončnikov. Ob desertu sem ga vprašal, ali imajo morda zame še kakšno delo, morda bi dneve do konca počitnic pleskal ograje. Rjavi. Zgrozil se je: »Mesje, mesjeji vendar ne pleskajo ograj.« Moral sem nazaj v dolgočasno jetništvo raja.
Na Brniku smo prek Dubaja in Münchna pristali v sneg. Super. Takoj na Mokrine. A glej ga, vraga. Že čez teden dni sem v sebi začutil željo, ki boli. Po svetlobi, modrini z juga. Ko je, je je preveč, a brez nje ne bi vedeli, kaj je tema.
Na Mauritiusu sem se zamotil tudi z zgodovino, ki je menda učiteljica, in tam naletel na ptiča po imenu dodo. Ni ga več, je samo še legenda, še posebno za turiste. Niti tega ne vemo, kakšen je bil dodo videti, edini nagačeni primerek je dal direktor muzeja v Oxfordu, ker se mu je zdel plesniv, leta 1755 zažgati. Od ravnatelja veliko pametnejši uslužbenec je iz zubljev komaj rešil glavo in okončine. Nekaj perja in kosti ter takratnih risb in podob je torej vse, kar nam je ostalo od dodoja. Dodo je pripoved o človeku. Živel je na osamljenem otoku, izgubljenem v oceanu, rejena, največja ptica med golobi, visok dva čevlja in pol, kar je nekako tri četrt metra, toliko naj bi meril od kljuna do konca repa, ni znal leteti in s stališča človeškega želodca ni bil užiten. To na Mauritiusu okoli pet milijonov let ni bilo usodno, dodo do prihoda ljudi ter njihovih psov, prašičev, opic in podgan namreč ni imel sovražnikov. Zaradi tega je bil zlahka in brez škode, tako pravijo, bolj kratke pameti, napravil si je tako udobno, da je gnezdil kar na tleh. Ko so na otok prišli ljudje, so izkoristili dodojevo prostodušnost in tako rekoč iz dolgočasja, hudobije, uničevali veličastno in zanje nekoristno ptico tudi tako, da so eno ujeli, začela je vreščati, potem so še drugi dodoji priracali pogledat, zakaj tak cirkus, in bilo je tudi po njih. Bitje, ki ni nikoli nikomur storilo nič žalega, še takrat, ko so ga ubijali ljudje in njihove na rajski otok naseljene živali, ni moglo dojeti, kaj se dogaja. Zgodovinarji pravijo, da sta se dodo in človek družila samo 70 let, o ptici, ki je živela tako rekoč včeraj, vemo manj kot o morskih in kopenskih pošastih, ki so brez naše pomoči izumrle pred stotinami milijoni let. Dodo je danes v grbu Republike Mauritius. Zaradi njegove tragične zgodbe mi je manj nejasno, zakaj človeški prst pritisne na sprožilec in proti nebu pošlje raketo, ki sestreli potniško letalo. Samo zato, da z neba dežujejo razbitine in človeška trupla. |
