Le še vitezi manjkajo

Francija je največja država v zahodni Evropi. Njen nastanek je bil nekoliko drugačen kot pri večini drugih evropskih držav; meje niso povsod naravno določene z naravnimi ovirami, zato je oblikovanje države trajalo več stoletij in bilo na obrobju dostikrat nasilno in povezano s številnimi bitkami. V Pirenejih na skrajnem jugu se je meja med Francijo in Španijo oblikovala šele leta 1659. Dovolj razlogov za to, da sta državi v procesu določanja meje utrdili svoje ozemlje oziroma ozemlje, za katero sta verjeli, da pripada njima.

Mesto Carcassonne leži pod Pireneji na zelo pomembnem strateškem položaju. Tu se križajo poti med Centralnim masivom in Pireneji, gre tudi za naravni prehod med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem. V neposredni bližini teče umetni Canal du Midi, plovna pot med obema morjema.

Mesto leži na rahli vzpetini sredi širne ravnine in te višine obvladujejo vso okolico. Območje je bilo naseljeno že v mlajši kameni dobi, pa v času Galcev, Rimljanov in vse do današnjih dni. Vrhunec je doživelo v srednjem veku, ko je bilo najprej branik pred vdori Arabcev, nato pa je postalo središče proizvodnje in trgovine z volno daleč naokoli. V obdobju industrijske revolucije je mesto izgubilo pomen in tako je odtlej takšno, kakršno je bilo pred stoletji: utrjeno srednjeveško mesto, obdano z dvema vrstama mogočnega obzidja, mestno trdnjavo in katedralo.

Obzidje je bilo še kako potrebno. Na začetku prejšnjega tisočletja se je v južni Franciji razširilo gibanje Katarjev. To socialno in versko gibanje je bilo v ostrem nasprotju z doktrino takrat vseprisotne in z železno roko vladajoče Katoliške cerkve. Sožitje tako ni bilo mogoče. Papeži so proti Katarjem organizirali več križarskih pohodov, mesto je po silovitem obleganju padlo leta 1209 in postalo katoliška utrdba. Vojna namreč s padcem mesta ni bila končana, ampak se je pomaknila naprej v bližnje Pireneje, kjer je besnela še vse stoletje. Komajda je le zavladal mir z izbrisom ideoloških nasprotnikov, že se je začela stoletna vojna z Anglijo. Mesto je leta 1355 napadel sin angleškega kralja Edvard Črni princ, a mu ga kljub temu, da je opustošil celotno okolico, nikakor ni uspelo zavzeti. Izgon tujcev je končno prinesel dolgo pričakovani in želeni mir. Mesto je bilo končno obnovljeno in je skoraj nespremenjeno dočakalo 21. stoletje.

Kot iz davnine vzet

Pogled na Carcassonne vsakega obiskovalca navda z navdušenjem. Manjkajo le še čisto pravi vitezi in lahko bi ga brez težav prestavili v srednji vek. Temelji pa so v resnici še starejši. Postavili so jih že v rimskih časih, v srednjem veku sta se gradnja in širitev mesta samo še nadaljevali. Staro jedro je najprej obdano z obrambnim jarkom, ki se ga da prečkati le po dvižnih mostovih. Takoj za njim so dve vrsti obzidja, ki ga dodatno ščiti 53 obrambnih stolpov. Kamnite hiše imajo strehe pokrite s skrilavci. Skorajda odveč je reči, da je v ozkih ulicah, tlakovanih s kamnitimi ploščami, prepovedan ves motorni promet. Tako se človek z užitkom izgubi med številnimi restavracijami in družinskimi hotelčki.

Notranje mesto obvladujeta dve mogočni zgradbi. Grad, ki je z jarkom, obzidjem in dvižnim mostom trdnjava sama za sebe, in mogočna gotska katedrala. V njej so čudovita rozeta in številna vitražna gotska okna. Tam so pokopani številni cerkveni in viteški dostojanstveniki, na kar spominjajo njihovi grobovi, razporejeni po cerkvi.

V 19. stoletju se je začela obsežna obnova tedaj že nekoliko zapuščenega mesta, ki je bilo nekoliko pozabljeno, daleč stran od središča dogajanja v Franciji. Obnova je trajala več desetletij in na neki način traja še danes, zajela je vse od vsakega kamnitega bloka, vitraža do zadnje lesene deske.

Kot tak je mesto sredi neskončnih vinogradov prava paša za oči vseh obiskovalcev. Vsako poletje ga obiščejo številni turisti, da si ogledajo, kakšna je bila Francija nekoč.