LJUBLJANA, BRUSELJ, ATENE – Predsedniku grške vlade Aleksisu Ciprasu ni preostalo drugega, kot da se je po zanj zagotovo stresnem usklajevanju z Angelo Merkel – najprej v navzočnosti francoskega predsednika Françoisa Hollanda in predsednika evropskega sveta Donalda Tuska, potem pa še na štiri oči z železno evropsko, pardon, nemško kanclerko – sprijaznil in obljubil, da bo storil vse, kar od njega zahteva evrska skupina, med drugim tudi to, da bo njegova vlada že kar jutri sprejela prve neizbežne drastične varčevalne ukrepe. Grški premier je »kljub nedavni veliki referendumski zmagi« po sedemnajstih urah pogajanj sogovornikom obljubil, da bo poskrbel za vzdržnost grškega pokojninskega sistema, da bo že v bližnji prihodnosti sledila privatizacija grškega državnega podjetja za prenos električne energije, da bo s trdo roko izpeljal nekatere zelo nepriljubljene ukrepe na trgu dela itn. Ups! Bo pa tudi evrska skupina v zameno za našteto in še marsikaj drugega s tretjim sporazumom o pomoči iz stalnega sklada za zaščito evra (iz zloglasnega ESM) v prihodnjih treh letih Grčiji velikodušno »posodila« več kot 85 milijard evrov dodatne pomoči. Noro. To bo novo veliko breme za vse države članice EU, ki kot svojo valuto uporabljajo evro, tudi – to nas lahko še najbolj skrbi – za Slovenijo. Grška vlada bi sicer že v tem in prihodnjem mesecu nujno potrebovala 12 milijard evrov.
Nizozemec s Cerarjevimi stališči
Celo za skrajno arogantne skrajne levičarje, kakršen je Cipras, prej ali slej začne veljati pravilo, da se juha ne poje zgolj tako vroča, kot se skuha, ampak lahko tudi še bolj. Prav gotovo ne kaže prezreti niti tega, da je celo francoski predsednik Hollande, ki je, to je znano, ves čas veljal za najbolj (poleg prav tako sprenevedavega ameriškega predsednika Baracka Obame) popustljivega do Ciprasove vlade in nasprotoval grexitu (temu, da bi Grčijo preprosto brcnili z evrskega območja), nazadnje predlagal, da bi Grčija zapustila evrsko območje samo začasno, denimo za pet let. No, četudi bi jo »samo začasno« izgnali, bi bila potem že zunaj evrskega območja.
Toda politika, kot vemo, redkokdaj pomeni načelnost, še najpogosteje je tako ali drugače le skrajno pragmatična umetnost možnega. Tudi včeraj so si zato, ko je bil vendarle dosežen »načelni« dogovor med varuhi evrskega reda in Grčijo, oddahnili prav vsi vpleteni, prepričani, da jim še vsaj nekaj časa prav nihče ne bo mogel spodmakniti njihovih foteljev. Zgolj to je najbrž želel ovekovečiti tudi predsednik belgijske vlade Charles Michel, ki je na družabnem omrežju twitter prvi objavil domnevno veselo novico: »Dogovor.«
Predsednik vlade dr. Miro Cerar pa žal ni utegnil počakati do srečnega razpleta. Že prej je odhitel v domovino: da bi kot gostitelj lahko sprejel generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga. Je pa Cerar res še prej poskrbel, da dogovora z Grčijo ne bi sprejeli, če tam ne bi bilo nikogar, ki bi lahko do zadnjega zagovarjal naša stališča. Za zastopanje stališč slovenske vlade je pooblastil kar nizozemskega premierja Marka Rutteja in takole povedal za STA: »V pogajanjih o Grčiji je odprto samo še eno vprašanje (vprašanje oblikovanja zunanjega privatizacijskega sklada, na katero naj bi Grčija prenesla zajeten del državnega premoženja, ki naj bi ga pod nadzorom evrske skupine čim prej prodala, op. J. V.), o katerem se zdaj posvetujejo v ožjem krogu, upam, da bomo dogovor dosegli.« Bomo? Bodo oziroma, še bolje, so ga. Drugi.
Težkih odločitev še ni konec Čeprav si poskuša François Hollande zdaj po pilatovsko umiti roke in poudarja, da dogovor o zagonu tretjega programa pomoči iz ESM, ki bo (?) Grčiji zagotovil finančno stabilnost in gospodarsko rast, vsebuje tudi zavezo evrskih članic EU, da bodo omogočile reprogram grških dolgov, je očitno, da Grčijo »po globokih Ciprasovih dilemah« spet čakajo težke odločitev. Kot je pojasnil šef evrske kupine Jeroen Dijsselbloem, je zdaj na potezi grški parlament, ki bi moral že jutri uzakoniti prvi del tistega, kar je Cipras obljubil predstavnikom drugih držav na evrskem območju. O zagonu tretjega programa za dodatni pomoč Grčiji, pa bo moral privoliti tudi nemški parlament, bundestag. Za to, da bo njegova odločitev takšna, kot si vsi želijo, naj bi poskrbela kanclerka Angela Merkel, ki ne skriva, da se zaveda, da bo pot še dolga, saj bo treba dogovor uresničiti v praksi. |
