Lačen Evrope pred 200 leti postal knez male Elbe

Ko je po bolečih porazih in hudih izgubah postal pritisk nanj prevelik, je storil politik Napoleon to, česar naši namišljeni strategi ob padcu z oblakov večinoma niso sposobni, možak je vzel klobuk in … Bilo je 6. aprila 1814, ko se je težkega srca umaknil in v dvorcu Fontainebleau pri Parizu odstopil v korist edinega priznanega sina, takrat komaj triletnega Napoleona Franza Josepha Karla Bonaparteja, ki se je rodil v drugem zakonu s habsburško princeso. To seveda njegovih nasprotnikov in evropskih vladarjev ni zadovoljilo, 11. aprila je sledil še njegov brezpogojni umik z vseh položajev.

Tisto noč naj bi si poskušal vzeti življenje, a je naslednji dan le podpisal dokument. Nekdanjemu cesarju Francozov, ki se je namenil pokoriti Evropo, so dodelili mali toskanski otok Elbo in nekaj tisoč podanikov. Tragična zgodba, ki je po stari celini zahtevala več sto tisoč mrtvih, se je začela, ko je 30-letni vojak in strateg postal prvi konzul republike, se pet let pozneje oklical za cesarja, s 45 leti pa je zavojevalec in krotitelj Evrope, ki je ob svojem despotstvu širil še pridobitve velike francoske revolucije, dokončno padel in odšel v izgnanstvo na Sv. Heleno v južni Atlantik.

Slovenci z njim in proti njemu

V začetku leta 1812 je imel več kot 100 milijonov podanikov, bil je evropski vladar in hotel je združeno Evropo. Dokler si ni posadil na glavo cesarske krone, mu je prikimavalo mnogo velikih duhov, Beethoven mu je posvetil tretjo simfonijo Eroico. V njegovo cesarstvo niso spadali le Velika Britanija, Skandinavci, Rusija in Osmansko cesarstvo. Zobe si je polomil šele v ruski zimi in pri umiku prek nemških dežel, ko je samooklicani naslednik Aleksandra Velikega in Julija Cezarja bežal v Pariz. Kralj iz nemških dežel Friedrich Wilhelm III. se je naglo pogodil z Rusi, nasprotniki so se odločili za osvobodilno vojno.

Ko je Napoleon zavrnil vse predloge, je sledila bitka narodov pri Leipzigu, kjer si je 16. oktobra 1813 stalo nasproti 600.000 vojakov. Prusi, Rusi, Švedi, Avstrijci (med njimi veliko Slovencev) so premagali hitro nabrano novo francosko armado, tudi v njo so bili rekrutirani Slovenci iz še obstoječih Ilirskih provinc. Leipzig ni padel, Napoleon se je umaknil za Ren, zasledovali so ga in 30. marca 1814 je padel Pariz. Na koncu je vojska odpovedala poslušnost genialnemu vojskovodji, 2. aprila se je francoski senat izrekel za njegovo odstavitev. Napoleon je z majhnim spremstvom potoval na Elbo hitro in premišljeno, prevoz po morju so opravili v treh dneh, 27. aprila je bil nastanjen v svoji kneževini. Živel je in ukazoval iz vile San Martino, vladal je 10.000 pretežno revnim otočanom, njegova vojska je štela 1000 (!) mož.

Desant pri Cannesu

Ni obupal, nemudoma se je lotil reform, najprej je zaradi neznosnega smradu (nočne posode so še praznili skozi okna) dal urediti latrine in kanalizacijo, potem se je lotil javne uprave, sklenil graditi železnice in modernizirati rudnike … Obenem je budno spremljal dogajanje na celini, saj je trdno verjel, da ga bodo Francozi spet poklicali. Vzdržal je eno leto, potem je na osnovi spodbudnih novic s kopnega, da nezadovoljno prebivalstvo in vojska pod brezobzirno restavracijo Ludvika XVIII. hudo trpi, sklenil znova poseči v dogajanje. Z maloštevilno in predano osebno gardo se je na nekaj ladjah podal proti Cannesu, 1. marca 1815 je pristal v zalivu Jouan nedaleč od Antibesa.

Ko je stopil na trdna tla, naj bi vzkliknil: »Od zvonika do zvonika bo poletel orel v narodovih barvah vse do stolpov pariške Notre-Dame!« Vojska je množično prebežala na njegovo stran, 19. marca je kralj zbežal iz Tulerij. Evropski nasprotniki so na dunajskem kongresu obnovili alianso proti njemu in sklenili vojaško posredovati. Napoleon je v kratkem zbral 125.000 mož in že začel zmagovati, a že junija se je zgodil Waterloo, kjer se je končala vladavina 100 dni.

Še danes različna mnenja

Po porazu se je še enkrat vrnil v Pariz, kjer je 22. junija dokončno odstopil. Menda je takrat še živel v povsem umišljenem svetu in upal na azil v Veliki Britaniji ali celo ZDA. Zmagovalci so se seveda odločili za mnogo varnejšo potezo, sklenili so, da ga umaknejo daleč stran, na osamljeni otok Sv. Helene sredi južnega Atlantika.

Tam je vladar Evrope, dedič antičnih junakov, blodil, verjel, da bo še enkrat na čelu Francije in stare celine, ki je tonila v nevarno tekmo nacionalnih kraljevskih hiš. Pisal je spomine in duhovno ter telesno hiral. O njegovi smrti je bilo veliko ugibanja, morda so ga zastrupili, morda ga je pokosila eksotična bolezen, a verjetno je umrl za želodčnim rakom. Zgodilo se je 5. maja 1821, zagrebli so ga na otoški vzpetini. Dvajset let pozneje so njegove posmrtne ostanke izkopali in prepeljali v Pariz, tam so jih svečano in pompozno shranili v marmorni sarkofag v Domu invalidov. Še danes so mnenja o Napoleonu različna: nekateri ga imajo za genialnega stratega, za druge je bil zgolj brutalen tiran. Precej posrečeno je morda zadel pisatelj de Chateaubriand: Kot vojak je za časa življenja zgrešil svet, mrtev si ga je prisvojil! Njegovo zamisel združene Evrope uresničujejo (a ne v duhu pridobitev velike revolucije) prav naše generacije …