Križanje poti beguncev in turistov: Bomo še potovali, se neovirano gibali?

V zlatih časih pred prvo naftno krizo v 70. letih 20. stoletja se je dalo še skoraj brezskrbno potovati po svetu, tudi predelih Afrike ter po Bližnjem vzhodu. Danes domala povsod tod preži teroristična nevarnost, vrstijo se napadi na ljudi in zgradbe, na prometna sredstva. Še zlasti to velja za eksotične dežele in pokrajine ter mesta, ki so burili našo domišljijo v pripovedkah in pravljicah iz Tisoč in ene noči. 
Obljubljene dežele arheologov, v katere se je s svojim možem rada podajala tudi angleška kraljica kriminalk Agatha Christie, so verjetno za desetletja izgubljena. Tako se turisti v vzhodnem delu Sredozemlja vse bolj zapirajo v hotelska naselja, potrošniške enklave na kopnem, ali vse večje plavajoče hotele, kjer jim spretni organizatorji ponujajo programe in zabavo, ki jih poznajo iz domačih nakupovalnih središč. Ja, svet je res globalna in vse bolj virtualna vas.

Po študijah svetovne turistične zveze je ena nujnih posledic svetovnega terorizma ta, da ljudje spet odkrivajo čar, zanimivosti in skrivnosti domače ali bližnje okolice. Čeprav po drugi strani statistike in ankete kažejo, da nemirni, kaotični in nevarno ponoreli svet kljub vsem terorističnim napadom, rekam beguncev ter naravnim katastrofam komaj vpliva na odločitve potujočih. Le po kakšnem večjem napadu, kot se je poleti zgodil v Tuniziji in je zahteval v varovanem hotelskem kompleksu 38 mrtvih, začasno uplahnita povpraševanje in zanimanje.

Tudi po nedavnem napadu v Bangkoku na Tajskem tok turistov ni usahnil, psihologi in sociologi že govorijo o posebnem fenomenu tako imenovane lokalne prizadetosti. Vsakdanji pojav je, ko se v Sredozemlju na odprtem morju velike bele križarke srečujejo z begunskimi plovili ali ko se turisti na grških otokih in v turških letoviščih zmrdujejo nad izčrpanimi begunci.

Palmira je sporočilo svetu

Kakšne posledice bo imel pohod beguncev na Evropo, še ne vemo, po analizah nas najbolj skrbi in straši početje terorističnih milic tako imenovane Islamske države, ki imajo v rokah že velike dele Iraka in Sirije, segajo po Libanonu, ogrožajo Arabski polotok in Egipt ter Libijo, njim sorodne skupine pa norijo po osrednji Afriki in grozijo Indoneziji. Navadili smo se javnih usmrtitev in obglavljanja talcev, skoraj dnevno nas dosežejo vesti o rušenju in uničevanju zgodovinske in civilizacijske dediščine.

Vseskozi je na udaru Palmira, davna oaza, staro in pomembno mesto, ki leži v središču razpadajoče države. Nekoč je bila cvetoče antično mesto, pozneje prek svilne ceste povezana z Mongolijo in Kitajsko. Nazadnje so obsedeni božji vojščaki, ki prihajajo tudi iz Evrope, razstrelili tri znamenite nagrobne stolpe, pred tem so razsuli znamenito Baalovo svetišče, kar potrjujejo tudi satelitski posnetki.

Kljub splošnemu razsulu v Damasku vztraja vodja sirske uprave antične dediščine Maarmun Abdelkarim, ki poskuša s svojimi sodelavci rešiti vsaj del dragocenosti.

Mesto so islamisti zasedli že maja, ko so najprej izropali muzej in svetišča, manjše premične dragocenosti pa odpeljali in jih prodali na cvetočem mednarodnem umetniškem trgu, saj tudi tako financirajo svoje početje. Potem so namestili mine na velike zgradbe in ohranjene ruševine, ki jih zdaj dozirano in dokumentirano uničujejo. Svet je pretresel umor glavnega arheologa, 82-letnega Khaleda Asaada, ki so ga obglavili, truplo razstavili med ruševinami, glavo pa nataknili na kol. Tudi takšno ravnanje ni neznano tistim, ki so prebrali knjigo Most na Drini jugoslovanskega nobelovca Iva Andrića. In zakaj to počnejo? Nedvomno gre za napoved totalne vojne proti zahodni civilizaciji, del tega obračuna je tudi zavzetje evropske trdnjave. In vendar je tako lepo potovati po svetu …