Krivolovec: Goril nisem nikoli ubijal načrtno, saj so preveč podobne ljudem

Leonidas Barora je štiri desetletja slovel kot lovec, ki je sledil divjim živalim v gosti ruandski džungli. Zdaj puščico izstreli le še za turiste in sodeluje v programu ohranjanja živalskih vrst. In ni edini: na stotine nekdanjih lovcev je v zadnjih letih odložilo orožje ter se pridružilo prizadevanjem za zaščito ogroženih gorskih goril v naravnem parku Volcanoes.

Gorile v megli

Gorovje Virunga, ki se razteza med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Ugando, je zadnje zatočišče gorskih goril – v naravi jih zdaj živi le še 800. Park Volcanoes, ki je zaslovel ob pomoči zdaj že pokojne ameriške zoologinje Dian Fossey – leta 1985 so jo ubili (najverjetneje) krivolovci –, se še vedno ukvarja s podobnimi težavami, o katerih je Fosseyjeva pred skoraj tremi desetletji pisala v knjigi Gorile v megli, po kateri je bil posnet tudi film.

Rast prebivalstva in revščina sta ljudi prisilili, da so se naseljevali vedno globlje v naravni park, da bi našli pašnike za živino, sekali drevesa in lovili divje živali. Za zdaj 75-letnega Barora je bil lov edini način preživetja. »Ko sem ubil žival, sem meso zamenjal za fižol in krompir. Z lovom nisem služil denarja,« pravi. »Lovil sem bivole, antilope in slone. Goril nisem nikoli ubijal načrtno, saj so preveč podobne ljudem, so pa se ponesreči ujele v moje pasti,« priznava stari lovec.

Turistična vas

Leonidas Barora zdaj živi v turistični vasi Kinigi na severozahodu Ruande, kjer skupaj z drugimi nekdanjimi krivolovci pomaga varovati živali, ki jih je nekoč preganjal. Življenje se mu je spremenilo leta 2005, ko je spoznal Edwina Sabuhora, enega od uslužbencev naravnega parka. »Lovci so me spraševali, kaj bi storil, če bi živel v okolici parka, moji otroci bi bili lačni, jaz pa bi vedel, da bi v parku lahko našel hrano,« se spominja Sabuhoro. Zato je pustil službo v parku, kupil nekaj zemlje in začel prepričevati lovce, naj se mu pridružijo. V šestih mesecih jih je prepričal kar 500 in skupaj so postavili tradicionalno ruandsko vas, v kateri turisti, ki hodijo opazovat gorske gorile, spoznavajo lokalno kulturo.

Denar, ki ga prinesejo tuji obiskovalci, ostane v vasi: nekdanji lovci dobivajo plačo, imajo pa tudi sklad za šolanje revnih otrok ter ustanavljanje kmetijskih in rokodelskih zadrug. »Ko sem bil lovec, nisem imel strehe nad glavo – živel sem kot žival,« pravi Barora. »Zdaj imam plačo, hišo, ženo in šest otrok.«

Projekt je pritegnil tudi ruandsko vlado, ki vasi namenja pet odstotkov dohodka iz naravnega parka. Zadovoljni pa so prav tako turisti, ki za izlet v gore, kjer vidijo gorile v naravnem okolju, odštejejo po 750 dolarjev na osebo. »To je neverjetno doživetje, ki te naredi res ponižnega,« pravi avstralska turistka Kristin Warren.