Komunistične nočne more vendarle konec

Obseg Moravske se je skozi stoletja nenehno spreminjal in po propadu Velike Moravske je prenehala obstajati kot samostojna država, na njenem ozemlju pa se nikoli več ni vzpostavila neodvisna tvorba. Leta 1019 ali 1020 jo je po sporu z Boleslavom Hrabrim pridobil češki knez Oldřich in jo pripojil k državi Přemyslidov.

Vsem nejasnostim, komu zares pripada Moravska, je naredil konec Karel IV. z listino leta 1348, ki jo je jasno opredelila kot fevd češkega kralja, nikakor pa ne kot fevd Svetega rimskega cesarstva. S propadom Avstro-Ogrske je uradno izginila iz zgodovine tudi Moravska grofija, vendar pa je Moravska obstala kot Moravska dežela in pozneje kot sestavni del nove Češkoslovaške. V prvi polovici 90. let 20. stoletja je obstajalo precej močno gibanje za obnovo avtonomije Moravske, od parlamentarnih volitev leta 1996 pa na Češkem takšnih teženj tako rekoč ni več.

Usodno mesto Mikulov

Začetki češke države segajo v drugo polovico 9. stoletja, ko je bil krščen tudi prvi knez iz dinastije Premyslidov, Borivoj I. Med 10. in 11. stoletjem se je češka država utrdila in postala kraljestvo, k njej je bila priključena tudi Moravska, kamor spada Mikulov. Leta 1249 je Otokar II. območje okoli Mikulova, vključno z mestom in njegovim gradom, dodelil avstrijskemu plemiču Henriku iz družine Lihtenštajn in je ostalo v njihovi lasti vse do leta 1575, ko ga je odkupil španski kraljevi odposlanec Adam von Dietrichstein. Po požaru leta 1719, ki je uničil dobršen del poslopja, so grad obnovili, med drugo svetovno vojno požgali in med rekonstrukcijo leta 1950 poskušali ujeti podobo iz 18. stoletja.

Do leta 1938 je mestece štelo osem tisoč prebivalcev, večinoma nemško govorečih, od tega 427 Judov, katerih predniki so se v te kraje naselili po izgonu z Dunaja leta 1421, a le sto desetim je uspelo pravočasno pobegniti pred holokavstom, za preostalih 327 je bil usoden. Po drugi svetovni vojni so nemške prebivalce oziroma tiste, ki svojih korenin niso želeli zatajiti, izgnali in število prebivalcev se je spustilo na 5200. V prvi polovici 18. stoletja je največja judovska naselbina na Moravskem, ki je štela okoli 620 družin, počasi hirala, med drugo svetovno vojno pa povsem izginila.

Ura za zgražanje

Sproščeno in pristno vzdušje v pubih Brna lahko pripišemo dejstvu, da največjega moravskega mesta še ni zajela prava turistična mrzlica. Prav zanimivo, saj ima vse atribute, ki mestu pritisnejo oznako zanimivo ali ogleda vredno. Mešanica srednjeveških znamenitosti in sodobnega utripa obiskovalca ne more pustiti hladnega, saj se pivo dobi, še preden je najti mizo, nikjer ni čakanja za muzeje, vzpon na grajski hrib je vsaj tako prijeten kot v Ljubljani, cene presenetljivo nizke, v mestnem središču pa ima skoraj vsaka stavba svojo zgodbo in legendo.

Na jugozahodu Brna je hrib Petersberg, kjer stoji veličastna katedrala svetega Petra in Pavla, s strmo streho in ošiljeni stolpiči, ki so jo v 17. stoletju požgali Švedi. V 18. stoletju je dobila baročne poteze, stoletje pozneje pa so jo znova pozidali v gotskem slogu. Središče Brna s Češko ulico močno spominja na ljubljansko mestno jedro, na osrednjem trgu Náměstí Svobody pa stoji astronomska ura, ki so jo postavljali kar tri leta in zanjo odšteli pravo bogastvo. Zaradi ure, pravzaprav zaradi njene oblike, ki spominja na falus, mnogi vihajo nosove.

Preporod

Komunistični režim je nekoč eni najbogatejši regiji v avstro-ogrski monarhiji in predvojni Češkoslovaški republiki resda povzročil demografsko degradacijo na obeh straneh meje, primanjkovalo je tudi čiste vode, zrak je bil nevarno onesnažen, kulturne znamenitosti in vasi so propadale. In čeravno se na trenutke zdi, da je železna zavesa vendarle pustila neizbrisljive posledice, kljub temu da je že več desetletij ni več, bodo rodovitna tla v srednji Evropi še dolgo zaznamovale posledice ekonomskih aktivnosti nekdanjih gospodarskih sistemov.

Toda speča lepotica Moravska se je vendarle zbudila iz nočnih mor in odprla novo poglavje. Lepote okolice naravnega rezervata Podyji, zgodovinska mesta in enkratna pokrajina, ki so jo izoblikovali člani rodbine Lihtenštajn z znanima gradovoma Lednice in Valtice, 1200 kilometrov kolesarskih poti in kup sprehajalnih, romantične vinske kleti in okusna kulinarika, v kateri poleg svinjske zarebrnice, cmokov in kislega zelja za sladico sledijo še sadne pite, je le nekaj razlogov, zakaj človeku ne more ali ne sme biti žal, da je zašel na Moravsko.