Komu ledvico: hčeri ali sinu?

LONDON – Hotelski menedžer iz angleškega Readinga, 47-letni Antony Levin, je moral pred kratkim sprejeti najtežjo odločitev v svojem življenju. Pred nekaj leti, ko je imela šele tri leta, se je njegova hčerka Jade zgrudila pred televizorjem, zdravniki pa so ji diagnosticirali hudo degenerativno bolezen ledvic. Staršem so sporočili, da je zanjo edina rešitev presaditev organa, saj ji bodo ledvice najpozneje v petih letih popolnoma odpovedale.

Edini primeren donator v krogu njenih najbližjih je bil prav Antony, a kmalu za tem, ko so jo odkrili pri hčerki, so popolnoma enako bolezen našli pri njegovem danes 14-letnem sinu Keeganu.

Vse do avgusta 2010 so morali Jade trikrat na teden voziti na dializo, cevčico so ji vstavili v prsni koš, zato se ni mogla kopati ali ukvarjati s kakršno koli športno dejavnostjo. »Ves čas sem vedel, da me bo eden od njiju prej ali slej potreboval, in ves čas me je preganjala misel, da se bom moral odločiti za enega od njiju,« pripoveduje Antony.

Nato pa se je stanje z Jade hitro poslabšalo, zato so njenega očeta nemudoma vključili v štirimesečni program, da so njegovo telo navadili na življenje z eno ledvico. Sledila je uspešna operacija, Jadin organizem je njegovo ledvico sprejel. Zaživela je skoraj popolnoma normalno življenje, saj je odvisna le še od ustreznih zdravil.

A veselje zaradi uspešne operacije so pri Levinovih kmalu zamenjale skrbi zaradi Keegana, s katerim gre vse na slabše, celo tako ljubega mu nogometa ne more več igrati, saj vsak napor zanj povzroči dodatne težave. Čisto blizu je čas, ko bo tudi on odvisen od dializnega aparata.

»Kako sem lahko izbral med svojima dvema otrokoma? Bilo je težko, Keegan se bo zagotovo vprašal, zakaj prav Jade. Še vedno se bojujem z občutkom krivde,« priznava Antony, a se oprijemlje poslednje bilke upanja, da bo iz pristojne inštitucije še pred morebitno tragedijo prišel odrešujoči klic. »Našli smo ustreznega darovalca ledvice za vašega sina.«