Kolesarska emancipacija

Ko se vozijo po slikoviti pokrajini med visokimi vršaci, se ne zmenijo za grde poglede in psovke, s katerimi jih obkladajo mimoidoči moški, ampak raje uživajo v dejavnosti, ki je bila še nedavno nekaj popolnoma nepredstavljivega za afganistanske ženske – kolesarjenju. Ženska na kolesu v večini držav sveta ni nič nenavadnega, v Afganistanu, kjer še vedno upoštevajo stroga islamska pravila vedenja, pa gre za v oči padajočo anomalijo.

Afganistanska desetčlanska ženska kolesarska reprezentanca poskuša razbiti tovrstne stereotipe, in to tudi na račun lastne varnosti, ko se pripravlja na kvalifikacije za olimpijske igre leta 2020. Kolesarke pa imajo tudi višji cilj: prepričati več Afganistank, da sedejo na kolo.

Simbol svobode

»Za nas je kolo simbol svobode,« pravi 26-letna članica reprezentance in pomočnica trenerja Mardžan Sidiki. »Ne kolesarimo zaradi političnega sporočila, ampak ker tako želimo. Če lahko kolesarijo naši bratje, zakaj ne bi tudi me.« A v resnici njihovi treningi niso tako prijetni, kakor bi si želele. Med vožnjo vzbujajo številne začudene ali že kar sovražne poglede, deležne so tudi psovk. A tega so se že navadile: pravzaprav pravijo, da jih vse to le še dodatno motivira.

»Moja hči živi svoje sanje,« pravi Maria Rasuli, mati 20-letne študentke Firoze. »Moji starši mi niso nikoli pustili voziti kolesa. Ne smem dovoliti, da bi se to zgodilo tudi moji hčeri,« pojasnjuje Maria, pri čemer ne pozabi dodati, da z možem o hčerini športni dejavnosti ne govorita s sorodniki ali sosedi, saj tega preprosto ne bi razumeli.

Boj za pravice

Trinajst let po padcu krutega talibanskega režima, ki je ženskam odvzel prav vse pravice, Afganistanke spet dobivajo svoj položaj v družbi. V politiki tako niso več nekaj nepojmljivega, čeprav je afganistanska družba še vedno močno konservativna. Težko se je razumno pogovarjati s samooklicanimi moralisti, ki se jim zdi predstavnica ženskega spola na kolesu nevarna za družbo, pravijo članice kolesarske reprezentance.

Nedavno je trojica mladih moških na motorju potisnila 18-letno kolesarko Sadaf Nazari v sosednjo Mardžan, da je ta padla in si poškodovala hrbet. To je tako razbesnelo vodjo afganistanske kolesarske zveze Mohameda Sadika, da se je z avtom pognal za napadalci. Sopotnika sta skočila z motorja in pobegnila, voznika pa je ujel in ga odvlekel na policijsko postajo. Mohamed Sadik, ki je ekipo ustanovil leta 2003, ko je njegova hči pokazala zanimanje za kolesarjenje, pravi, da je nenehno v skrbeh za varnost kolesark. In napovedani odhod mednarodnih sil iz Afganistana do leta 2016 še povečuje njegove skrbi. »Če se bodo talibani vrnili, bodo prve žrtve prav pravice žensk.«