Kolo se počasi otepa žalostnega slovesa iz časov kubanske gospodarske krize, ki je sledila razpadu Sovjetske zveze, in se vrača kot cenjeno prevozno sredstvo, predvsem zaradi turistov pa tudi domačinov, razočaranih nad neučinkovitim javnim prevozom. Kolesa so zdaj eno najbolj razširjenih prevoznih sredstev na ulicah Cardenasa, industrijskega mesta na severni obali Kube, kjer obiskovalce pozdravlja velika železna kolesarska skulptura.
Kolo je v Cardenasu že dolgo priljubljeno prevozno sredstvo, medtem ko se v Havano in druga velika mesta šele vračajo. Odpirajo se kolesarske trgovine in delavnice, ki dišijo po gumah in mazivih, saj povpraševanje po kolesih raste iz dneva v dan. Računalniški tehnik Osvaldo se ukvarja s starim sovjetskim biciklom MP3 z zavoro na »kontro« in brez ročk na krmilu. »V Cardenasu se vsi vozijo s kolesom in tudi sam ga uporabljam za prevoz opreme,« pravi.
Živi muzej kolesarstva
Šminkerska gorska kolesa so še precej redka v množici tradicionalnih koles, ki jih vozijo Kubanci na poti v službo, šolo ali trgovino. Frizerka Kenia Lis Pulido ekipi francoske tiskovne agencije AFP pove, da kolo uporablja od zore do mraka. »Zjutraj s kolesom peljem otroke v šolo, s kolesom pa grem zvečer tudi ven.« Cardenas je v nekem pogledu nenehno premikajoč se muzej kolesarstva, pri čemer so najstarejši primerki iz komunističnih časov stari več kot pol stoletja. Med »novejšimi« sta kitajska modela večno in leteči golob, ki so ju Kitajci množično izvažali na Kubo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, veliko pa je tudi sovjetskih biciklov MB3 iz osemdesetih, da ne govorimo o legendarnih ameriških schwinnih iz petdesetih let dvajsetega stoletja.
V zgodnjih devetdesetih je bilo kolo na Kubi zelo priljubljeno prevozno sredstvo. Z razpadom Sovjetske zveze je nehala prihajati poceni nafta in javni prevoz se je začel sesuvati. Ker je bilo povpraševanje tako veliko, je Kuba začela izdelovati svoja kolesa, imenovana minerva, a njihova kakovost je bila na zelo nizki ravni, se spominja Lazaro Pereira, serviser iz Cardenasa. »Vilice so se lomile in ljudje so padali s koles.«
Iznajdljivi Kubanci
Predelave vozil so na Kubi nekaj vsakdanjega in tako so se iznajdljivi Kubanci lotili tudi koles. Nanje so montirali pletene košare in lesene sedeže za sopotnike, nekatera pa so opremili celo z motorji kosilnic. Sedeže so obnavljali s peno iz ležišč ali plastiko, pri čemer je bila pogosto dovolj že goba, zavita v vinil. »V devetdesetih letih smo na Kubi izdelali veliko koles. Številna so bila tudi kakovostna, a ker smo jih predelovali v kolesa za štiri osebe, so se začela kvariti in lomiti,« pravi 43-letni serviser.
Pokojni kubanski voditelj Fidel Castro je spodbujal ljudi, naj se vozijo s kolesom, a z 21. stoletjem in nekoliko boljšimi gospodarskimi razmerami se je začelo vračati zaupanje v motorizirani transport. In kolo ima še zdaj marsikje na Kubi slabšalen prizvok, saj ga marsikdo povezuje z revščino, pravi 21-letna študentka glasbe in strastna kolesarka Maria Paula Otero Herrera.
Odnos do kolesa se popravlja
Naybis Diaz-Labaut je lastnica VeloCube, ene od številnih kolesarskih trgovinic, ki so se v zadnjem času odprle v okolici Havane. »V zadnjih petih letih se je odnos do kolesa na Kubi močno popravil,« pove in doda, da populacija, starejša od 50 let, še vedno ne mara koles, mladi pa jih sprejemajo z odprtimi rokami. VeloCuba je odprta od leta 2014 in zaposluje skoraj izključno ženske. V Havani je odprla že drugo trgovino, kjer ponuja tudi kolesarske izlete po mestu. Kolesa so odkupili od tujih turistov, saj so bili kitajski bicikli narejeni iz železa, in še to zelo nekakovostno.
A kolesarjenje na Kubi ima svoje nevarnosti, saj imajo stara kolesa slabe zavore, rezervnih delov močno primanjkuje, poleg tega se vozniki vedejo, kot da za kolesarje ni prostora na cesti. »Vožnja po Havani je težka in polna izzivov,« se zareži Jake Lester, kolesar iz ameriškega Massachusettsa, ki je prišel na trimesečno izobraževanje na Kubo. »Zelo moraš biti pozoren na vse, kar se dogaja okoli tebe,« pojasni.
