HIROŠIMA – Ameriškega bombardiranja dveh japonskih mest, zaradi katerega je umrlo več kot 200.000 civilistov, zgodovinarji še vedno nočejo imenovati vojni zločin, čeprav za to izpolnjuje prav vse pogoje. Po sedemdesetih letih od konca druge svetovne vojne bi bil skrajni čas, da je tovrstne cenzure konec in da je spomin na Hirošimo in Nagasaki predvsem opomin na zločinski človeški um, ki je sposoben izdelati nekaj tako brezvestnega, kot je jedrska bomba, namenjena uničenju čim več civilistov.
Predstavljajte si ga, kako leti navpično proti tlom, skozi redke jutranje avgustovske meglice. Njegov prosti pad upočasnjuje padalo, ki je pripeto nanj. Vedno nižje je, naglo se približuje točki, ko bo treščil ob zemeljsko površje. Toda veliki kovinski valjasti predmet, težak dobre štiri tone in pol, ki spominja na bombo, na nenavadno bombo, kakršne vojaki in piloti dotlej še nikoli niso videli, se ne bo nikoli dotaknil tal.
Predmet se imenuje se Little Boy, Fantek. Priletel je iz jaška vojaškega strateškega bombnika B-29 po imenu Enola Gay, ki je nad japonsko kopno priletel od daleč, z majhnega pacifiškega otoka, ki mu pravijo Tinian. Ko je letalo doseglo koordinati, zapisani v strogo zaupnih navodilih, je bombarder na pilotov ukaz potegnil za ročico. Njegov gib bo za vedno spremenil zgodovino človeštva. Pilotovo ime je bilo Paul Tibbets in je nosil čin polkovnika ameriške vojske, Enola Gay pa je bilo ime njegove matere, po kateri so krstili letalo, določeno za nečastno misijo.
Kar 15.000 ton rušilnega eksploziva
Ko je torej Enola priletela nad točko, določeno v ukazih, je iz njenega trebuha padel Fantek. In ko je dosegel višino šeststo metrov nad zemljo, se je v njem sprožil mehanizem za aktiviranje. V nepredstavljivo kratkem času je naš planet prvič v zgodovini človeštva doživel sprostitev tako neznansko velike eksplozivne moči, kot da je na nebu eksplodiralo tisoč sonc. Fiziki bodo razložili, da pretiravamo, saj je šlo zgolj za 12.000 do 15.000 ton rušilnega eksploziva trinitrotuola ali TNT po domače.
Še nekaj sekund pred tem nezemeljskim peklom je bilo mesto, s 350.000 prebivalci malenkost večje od današnje Ljubljane, pogreznjeno v prijetno avgustovsko jutro. Nebo je bilo jasno, vremenska napoved dobra. Nihče v Hirošimi si ni mogel predstavljati, da so to zadnji trenutki pred začetkom atomske dobe, v katero bodo v nasprotju s preostalim svetom vstopili skozi nepredstavljivi pekel.
Trenutki pred eksplozijo so bili ganljivo lepi in mirni, je pozneje v svojem dnevniku zapisal zdravnik Mičihiko Hačija, direktor hirošimske bolnišnice, ki je bil v trenutku sodnega dne manj kot dva kilometra oddaljen od točke nič. Gospod Mičihiko je bil v svoji dnevni sobi, ko sta ga oslepila dva bliska močne svetlobe. Tako močne, da so na vrtu, kamor je pogledal v tistem trenutku, izginile vse sence. In tudi oleander, ki je danes uradna roža mesta Hirošima, kajti prav on je po jedrski eksploziji prvi spet vzcvetel.
Potem se je stemnilo in neznanska sila je odpihnila zdravnikovo hišo, tako da se je znašel na svojem vrtu, na svoje veliko začudenje nag, kot da bi mu silni piš vetra odnesel spodnjice in majico. Njegovo golo telo je krvavelo iz številnih zevajočih ran in stotin majhnih ureznin.
Fantek je pobil 140.000 ljudi
Prvo atomsko bombo so Američani pripravili za dokončni obračun z japonskim cesarstvom, kjer kljub vedno večjim porazom in izgubah ozemlja in predvsem ljudi ni bilo nobenih znakov popuščanja ali celo želje po kapitulaciji. Trma na eni strani je utrdila tudi brezkompromisnost na drugi strani Pacifika. In zato je šestega avgusta pred sedemdesetimi leti nad Hirošimo priletelo letalo in mirno odvrglo svoj tovor. Ko je bil Fantek natanko nad kirurško kliniko Šima v središču mesta, se je v njem sprožila verižna reakcija. Tarča, ki so jo ciljali Američani, je bil most na sotočju rek Honkava in Motojasu, torej skorajda središče mesta.
Ob 8.15 se je na višini šeststo metrov sprožila dotlej nepredstavljiva eksplozija. V trenutku se je sprostila temperatura, ki je presegla milijon stopinj Celzija, zrak v okolici se je vžgal in nastala je ognjena krogla v premeru dvesto petdeset metrov. Ljudje, ki so stali osem kilometrov od središča eksplozije, so videli tako močan blisk, da jim je povsem oslepil oči.
V neposredni bližini točke nič in osmih kvadrantih kilometrov premera je udarni val uničil tako rekoč vse. Približno 90 odstotkov Hirošime je bilo izbrisane s površja zemlje. Takoj je umrlo med 80.000 in 140.000 ljudi, okoli 100.000 je bilo huje ranjenih. Pozneje je zaradi posledic poškodb in radioaktivnega sevanja umrlo še več deset tisoč ljudi.
Česa tako grozljivega si skupina znanstvenikov, ki so pod vodstvom J. Roberta Oppenheimerja skoraj šest let v največji tajnosti delali pri tako imenovanem projektu Manhattan, verjetno nikoli ni predstavljala. Tudi testna eksplozija plutonijeve bombe, ki so jo v puščavi v Novi Mehiki izvedli 16. julija 1945, ni prikazala realnih posledic uničevalne sile, saj za njo razen nekaj podrtih barak in prevrnjenih vojaških tovornjakov ni ostalo veliko.
Po Trumanovi odločitvi, da odobri obe vojaški operaciji, se je sprožil nepovratni tok zgodovinskega bremena in krivde. Uporaba jedrskega orožja v Hirošimi in Nagasakiju je namreč v popolnem nasprotju z mednarodnim pravom in konvencijami, ki so obstajale že leta 1945. Gre za vojni zločin, ki ga vlada Združenih držav Amerike nikoli ni priznala, še manj pa se bila o njem pripravljena pogovarjati.
Danes prevladuje ocena, da so Američani jedrsko orožje uporabili zaradi dveh razlogov. Prvi je pragmatične narave in izhaja iz predpostavke, da bi konvencionalna vojna z japonskim cesarstvom verjetno trajala še več mesecev, morda celo do leta 1946, pri tem pa bi na pacifiških bojiščih za vedno ostalo veliko ameriških in zavezniških vojakov. Predsednika Trumana, ki je na oblast prišel po nenadni smrti karizmatičnega Roosevelta, naj bi zagovorniki uporabe atomske bombe dobili na svojo stran, ko so začeli govoriti o predvidenih izgubah v primeru klasičnega vojskovanja, saj so ocenili, da bi do popolnega poraza Japonske morda umrlo tudi milijon ali več ameriških vojakov. To pa je številka, domnevamo, ob kateri se je Truman ustrašil političnih posledic doma. Za demokrate bi bilo lahko to pogubno. Poleg tega mu je ostra politika do Japonske dvigovala tudi ceno v tedaj že napetih in kompleksnih odnosih s Stalinom, ki je z vojno napovedjo Japonski odlašal vse do zadnjega in je ukazal invazijo na Mandžurijo šele 8. avgusta.
Predsednikov spanec je bil trden
Kljub precejšnjim pomislekom, ki so jih do uporabe atomske bombe izražali člani Trumanovega kabineta in sodelujoči znanstveniki projekta Manhattan, se je predsednik na koncu odločil, da odobri napad na Hirošimo z uranovo in na Nagasaki s plutonijevo bombo. Njegov zunanji minister Byrnes ga je prepričeval, da bo to končalo drugo svetovno vojno in dokončno utrdilo ameriško hegemonijo v svetu. No, zanimivo je, da je vojaški del ameriške administracije nasprotoval uporabi jedrskega orožja, medtem ko mu je bil civilni precej bolj naklonjen.
Japonci so se namreč zelo goreče in pogumno upirali napadalcem in svoje otoke branili z vsem, kar jim je prišlo pod roke, pri čemer so v vojaške uniforme vpoklicali tudi starejše mladoletnike, starce in celo ženske. Tega so se Američani najbolj bali, zato so potrebovali uničujoči udarec, ki bi zlomil japonsko moralo in strl še zadnjo željo po odporu. Samo v prvi polovici leta 1945 je na Pacifiku umrlo skoraj polovico toliko vojakov kot v vseh prejšnjih letih vojne z Japonsko, in to je stratege v vojnem ministrstvu v Washingtonu navdajalo s strahom, da se bodo Japonci, zdaj ko so stisnjeni v kot in nimajo več možnosti za zmago, borili še bolj krvavo in pogumno.
Pred uporabo atomskih bomb so Američani nekajkrat izjemno silovito bombardirali večja japonska mesta, med njimi tudi Tokio (kjer je v neobvladljivih požarih umrlo 100.000 civilistov) in Tojamo (kjer je umrlo 128.000 ljudi), toda pozneje se je izkazalo, da gre za zahtevne in tvegane operacije. Med pristaši takšnega konvencionalnega bombardiranja, ki je denimo na kolena spravilo nacistično Nemčijo, je bil tudi znameniti general Douglas MacArthur. Tisti, ki je 2. septembra slavil zmago kot eden največjih ameriških herojev druge svetovne vojne, ko je poražena Japonska podpisala brezpogojno kapitulacijo, s čimer se je vojna tudi formalno končala.
Uporaba jedrskega orožja je torej prišla kot rešitev v sili in Truman ni imel posebnih pomislekov glede odobritve. Na roke mu je šlo tudi kljubovanje generalske klike v Tokiu, ki je na poziv zavezniške konference v Potsdamu, naj se takoj predajo, odvrnila, da tega niti slučajno ne namerava storiti. A japonska oblast se je po obeh jedrskih napadih dejansko zmehčala in 15. avgusta, šest dni po uničenju Nagasakija, se je po nacionalnem radiu oglasil cesar Hirohito in razglasil brezpogojno predajo imperija. Japonci so tega dne tudi prvič slišali glas svojega cesarja, ki je dotlej veljal za živo božanstvo. Formalno kapitulacijo so 2. septembra 1945 malo po 9. uri zjutraj na krovu bojne ladje Missouri v Tokijskem zalivu podpisali japonski zunanji minister Mamoru Šigemitsu v imenu cesarja Hirohita in japonske vlade, general Jošijiro Umezu v imenu japonskega generalštaba na strani poraženke ter ameriški general, vrhovni poveljnik zavezniških sil na Pacifiku Douglas MacArthur in predstavniki zavezniških armad (Velike Britanije, Rusije, Kitajske, Avstralije, Kanade, Nove Zelandije, Nizozemske in Francije).
Katastrofa, ki si ne zasluži filma
Zakaj so izbrali Hirošimo? Predvsem zato, ker so ji vojne vihre do tedaj prizanesle in ker so želeli Američani menda zaradi tega čim bolj natančno izmeriti učinke atomske eksplozije. Predsednika Harryja Trumana so svetovalci prepričali, da je cilj uporabe tega peklenskega orožja Japoncem pokazati, da so jih pripravljeni iztrebiti, če se jim ne bodo nemudoma in brezpogojno vdali. Pri tem niti za trenutek niso imeli pred očmi civilnih žrtev, ki jih je bilo bržkone najmanj 99 odstotkov.
V dnevniku iz Hirošime, ki je izšel leta 1955, dr. Hačija kot eden izmed preživelih opisuje armagedon ameriškega napada z atomsko bombo. Njegovi opisi so tako realistični, da si bralec lahko skorajda v živo predstavlja prve trenutke po eksploziji in razdejanje, ki so se ga preživeli začeli zavedati v naslednjih minutah in urah. Jedrsko bombardiranje Hirošime nikoli ni doživelo ekranizacije, še posebno hollywoodske ne. Verjetno ameriška filmska produkcija ni navdušena nad vnovičnim obujanjem travmatičnega poglavja njihove zgodovine, ki je po vseh kriterijih vojni zločin. Poleg tega bi bili izpopolnjeni filmski prizori, kakršne omogoča 3D-tehnologija snemanja, preveč za občutljive ameriške želodce. Američani so namreč hitro prizadeti, če se morajo soočiti s posledicami svojih neslavnih dejanj, med katerimi Hirošima in Nagasaki zavzemata posebno nečastno mesto.
Hirošima se bo 6. avgusta spomnila 70. obletnice dogodka, ki je spremenil zgodovino 20. stoletja. Tri dni pozneje se ji bo pridružil še Nagasaki, ki so mu zmagovalci namenili še enkrat močnejšo plutonijevo bombo, a je zaradi geografskih razmer povzročila bistveno manjše razdejanje od predvidenega (v Nagasakiju je umrlo okoli 70.000 ljudi, kar je približno polovica manj kot v Hirošimi).
Za Združene države je bila psihološka propaganda gotovo izjemnega pomena, zato so svoje dejanje skrbno dokumentirali, medtem ko so izsledke posebne raziskave o posledicah in žrtvah atomske bombe prikrivali in cenzurirali vse do leta 1951, ko se je formalno končala ameriška okupacija Japonske. To je pomenilo, da so do tega leta zaplenili tudi vse filmsko in fotografsko dokazno gradivo, kar je v intelektualnih krogih v Združenih državah sprožilo veliko ogorčenja.
Tudi zaradi tega škandaloznega obnašanja je sloviti ameriški pisatelj, novinar in Pulitzerjev laureat John Hersey za revijo The New Yorker leto dni po eksploziji napisal članek (pozneje ga je razširil tudi v knjigo) z naslovom Hirošima. Njegov izvirni prispevek, napisan v vsega 3000 znakih, je bil razglašen za najboljše ameriško novinarsko delo 20. stoletja. Herseyjev uvodni stavek je že zdavnaj del antologije najboljšega svetovnega žurnalizma, v katerem se poročevalsko oko staplja s pisateljskim slogom, ko opisuje življenja šestih preživelih v Hirošimi:
»Natanko petnajst minut čez osmo zjutraj po japonskem času, 6. avgusta 1945, v trenutku, ko se je nad Hirošimo zabliskala atomska eksplozija, je gospodična Tošiko Sasaki, uradnica v oddelku za zaposlene v podjetju Vzhodnoazijska kositrna dela (East Asia Tin Works), sedla na svoj stol v pisarni in se obrnila k dekletu za sosednjo mizo, da bi govorila z njo.«
Herseyjev zapis je imel velik vpliv na ameriško javno mnenje, ki se je začelo zavedati, kakšno grozodejstvo je bilo storjeno v Hirošimi (in Nagasakiju), vendar je ostajalo omejeno na ozemlje pod jurisdikcijo ZDA, saj je na Japonskem veljala cenzura ne le v tisku, ampak celo v literaturi in umetnosti. Na neki način je bila Hirošima, ki jo je septembra 1945 prizadel še siloviti tajfun Makurazaki – in zahteval okoli 3300 življenj –, kaznovana z naravnimi silami in tabuizirana zaradi človeškega zločina.
Japonski parlament jo je že leta 1949 razglasil za mesto miru, kar ji je naposled le prineslo več pozornosti tujine. Hirošima se je v naslednjih desetletjih formirala kot mesto, ki goreče zagovarja prepoved in odpravo vseh vrst jedrskega orožja.
