Ko beračijo za lastno smrt ...

Zato prihaja sem umret množica starih hindujcev, tu jih potem tudi kremirajo na javnih sežigalnicah, od katerih je najpopularnejša in največja Manikarnika. Seveda bi vsak turist rad videl obredno sežiganje trupel. Brez težav smo našli vodnika, dvanajstletnega dečka, ki je že zgodaj zjutraj prežal pred hotelom, da ujame kakšnega turista. Popeljal nas je po ozkih ulicah, prepolnih kupov smeti, živalskih in človeških iztrebkov navzdol do stopnišč, ki jih je ob reki več kot 70.

V čakalnici na smrt

Prispeli smo do znamenite sežigalnice. Čuden občutek v želodcu se stopnjuje. Fant pojasnjuje: velikanske skladovnice drv, ki jih zagledamo ob reki, so kurivo. Povsod so postavljene orjaške tehtnice, s katerimi tehtajo les. Za sežig trupla je potrebnih od 250 do 300 kilogramov. Lahko je navaden (topolovina) ali dražji (dišeča sandalovina), odvisno od tega, kako premožna je pokojnikova družina. Fantič nas popelje v veliko okroglo stavbo, ki je nekakšna mrliška veža, za starce, ki beračijo na njenem vhodu, pa čakalnica na smrt. Beračijo, da bi si zagotovili vsaj del stroškov za svoj sežig! Seveda prispevamo, grozljivo je in starci se nam smilijo. Truplo zavijejo v bel prt, nato še v oranžno pregrinjalo (bela je barva bolečine, žalosti, oranžna pa žrtvovanja), nato mrliča odnesejo v reko in ga položijo za pet minut v Ganges, da se očisti. Medtem na ploščadi višje ob reki zložijo grmado, na katero položijo truplo, ga prekrijejo z dodatno plastjo lesa in prižgejo ogenj. Svojci, oblečeni v belo, se razporedijo okoli grmade in spremljajo postopek. Ni videti, da bi bili žalostni: smrt ni žalost, ampak pot v reinkarnacijo, zato ni solza. Mali vodnik nam pojasni, da mrlič zgori v kakšnih dveh do treh urah. Kar ostane, to so debelejše kosti, prepustijo reki. Tako lahkotno nam razlaga, kot da je smrt najbolj vsakdanja stvar na svetu – pa je še otrok! Pove še, da ne kremirajo sadujev, svetih mož, nosečnic, ljudi, za katere je usoden kačji ugriz, in duševno prizadetih. Te zavijejo v bel in oranžni prt ter vržejo v reko.

Doživetje na Manikarniki ni bilo prijetno. Čeprav je strogo prepovedano kar koli ovekovečiti, nam je skrivaj uspelo posneti nekaj fotografij, saj po drugi strani vsenaokrog postopajo prodajalci fotografij, na katerih so med drugim ujete podrobnosti sežiga.

Zelo podobne prizore sežiganja trupel smo videli v Nepalu, v Pashupathinatu ob reki Bagmati. Tudi to je romarski in posvečen kraj, v katerega se zgrinja na tisoče hindujcev z vseh vetrov. In tudi tukaj imaš občutek, da smrt ni tako velika tragedija, kot jo pojmujemo zahodnjaki. Obredi poslavljanja od mrtvih potekajo mirno, dostojanstveno, brez potokov solza, saj vera v posmrtno življenje ter reinkarnacijo duše pomirja, vliva upanje in zmanjšuje občutek izgube.

Nebeški pokop

Iz Širaza na zahodu Irana nas je vodila pot v oazo Yazd. Temperature so se povzpele tja do 45, tako da smo ves dan hlepeli po vodi. Znamenit je stari del mesta, naselje ilovnatih bivališč z značilnimi vetrnimi stolpi – badgirji, ki služijo kot klima za hlajenje notranjosti objektov. V stolpih so skodele z vodo, ki hladijo vroč puščavski zrak in omogočajo prijetno bivanje v stanovanjih. Mesto je neskončen labirint uličic brez slehernih oznak, tako da si kar hitro izgubljen kljub zemljevidu v roki. Posebno znamenita sta v Yazdu Petkova (Nedeljska) mošeja iz leta 1119, vsa v modrem in z najvišjima minaretoma v Iranu, ter kompleks stavb Amirja Chahmaqa, ki je simbol Yazda.

V mestu sredi puščave živi še danes lepo število zoroastrov. Verniki, ki častijo boga Ahura Mazdo, so nekaj posebnega. Njihove ženske ne nosijo čadorja in se ne pokrivajo. Sredi mesta smo si ogledali njihov tempelj ognja (ateškade), kjer že mnogo stoletij neprestano gori ogenj, simbol Ahura Mazde, na pročelju stavbe pa kraljuje podoba človeka ptiča (fravaharja). V Ahura Mazdo so verjeli že v antični Perziji, upodobitve človeka ptiča pa smo videli tudi v Perzepolisu. Zanimivi so orjaški stolpi tišine zunaj mesta, na vrhu katerih so zoroastri opravljali posmrtne obrede: pod nadzorom svečenikov (magov) so položili mrliča na ploščad in počakali, da so mrhovinarji pojedli meso s kosti, nato so shranili ostanke pokojnika. Take pokope so imenovali nebeške. Podobno ravnajo še danes budisti v Tibetu. Gotovo so to najčistejši in do okolja najbolj prijazni pokopi, saj ni treba podirati dreves za krste in ne grebsti grobov v tla. V bistvu ne v puščavskih predelih Irana ne na Tibetu ni dreves in ne primernih površin za pokopališča. Danes pa so takšni nebeški pokopi v Iranu že zelo redki, saj jih država iz higienskih razlogov prepoveduje.

Na veselem pokopališču

Da smrt ni nujno neskončna tragedija in da je lahko obisk pokopališča tudi prijeten, smo se prepričali v vasici Sapanta na severu Romunije. Sapanta je večja vas v okrožju Maramureš, ki slovi po predelavi lesa, lesenih kapelicah in cerkvah sredi zelene pokrajine. In tu se je mož z imenom Stan Ioan Patraş domislil nadvse izvirne podobe za vaško pokopališče. Bilo naj bi pisano, vedro, skratka veselo! Tako je nastalo znamenito Veselo pokopališče v Sapanti, cilj številnih domačih, predvsem pa tujih turistov.

Patraş se je rodil leta 1908 v preprosti družini, ki se je ukvarjala z dekorativno obdelavo lesa. Leta 1935 je do tedaj anonimni kipar v lesu začel izdelovati nagrobne spomenike, ki so bili nekaj novega, prej so pustemu vaškemu pokopališču vdihnili pestrost, vedrino, barvo in značaj. Ročno naslikanim podobam pokojnih je dodal verze, napisane v prvi osebi. So ironično naivni, pogosto s slovničnimi napakami in blizu arhaičnemu narečju. Sprva je ustvaril približno 10 znamenj na leto, uporabljen material pa je bil večinoma hrast. V letih, ki so sledila, je izpopolnjeval svoj umetniški slog; nagrobniki so postali ožji in pojavil se je vklesan relief v barvah, ki jih je pripravil iz naravnih pigmentov. Do leta 1977 je Patraş izdelal okoli 700 nagrobnikov na pokopališču v Sapanti. Razumljivo, v zadnjih letih si to najbolj veselo pokopališče ogleda vse več tujih turistov.