Svet se od svojega nastanka pred milijardo leti nenehno spreminja. V pradavnini so bile te spremembe skrajno dramatične, v zadnjih tisočletjih pa se je vsaj podnebje umirilo, nastale so civilizacije in visoke kulture. Domnevna globalna otoplitev, ki smo ji priča, riše v domišljiji različne scenarije – med njimi je vse več apokaliptičnih. Merljivo dejstvo je, da se gladina morja nezadržno dviguje, v zadnjem stoletju ponekod za več kot 30 centimetrov. Ozračje se segreva, a bojda vročina ne bo pripeljala do pomanjkanja osnovnega življenjskega eliksirja – pitne vode, prej obratno, pravijo raziskovalci. Dežja in vode bo vse več, a bosta drugače razporejena. Priča smo opaznim prerazporeditvam vodnih mas in padavinskih območij. Na eni strani je vse več takšnih, ki se naglo spreminjajo v puščave, več je tudi predelov, kjer se v vodah dobesedno utapljajo. Tako, denimo, pustoši po himalajskih soteskah. Letošnje poplave pri nas in na Balkanu ter nenavadna poletna vročina od Velike Britanije in Skandinavije do prostranstev ruske tajge in stepe so del tega procesa. In kako se človek odziva na te nove razmere in grožnje? Precej različno, le malokrat odgovorno in premišljeno.
Človek pa pridno pomaga …
Nedavni newyorški okoljski vrh, ki je potekal na pobudo OZN, je spet veliko obljubljal, a žal očitno izzvenel v prazno. Nadaljujejo se prerekanja, ali se svet segreva ali morda celo ohlaja. Najhujša suša tudi v prihodnje preti Afriki, v manjši meri evropskemu predelu Sredozemlja, sledijo Avstralija, deli Azije in obe Ameriki. Na vseh celinah se večajo območja z nalivi in povodnjimi. Geološko ni tako dolgo tega, ko je bila Sahara pred nekaj tisoč leti zelen in cvetoč vrt. Puščava se neusmiljeno širi ob bregovih svete biblijske reke Jordan, podobno je v Mezopotamiji, kjer zaradi turških zajezitev v zgornjem toku porečja in drugih posegov usihata zgodovinski reki Tigris in Evfrat. Jordanija glede preskrbe s pitno vodo spada med deset najbolj ogroženih držav sveta. Na ogroženih območjih je večina pokrajin kamnita in peščena puščava, tudi drugod je voda vse bolj skopo odmerjena in postaja grešno draga, ljudje večino denarja porabijo za živila in pitno vodo. Tam je ena glavnih razvojnih nalog, kako prilagoditi skromno poljedelstvo. In podobno je marsikje na svetu. Slika je globalno precej podobna: sušna območja so vse bolj sušna, poplavna pa dobijo več vode, puščave se torej nezadržno širijo, stoletne vode ogrožajo vse več predelov, tudi tam, kjer te nevarnosti v zadnjih stoletjih niso poznali.
Pridelava hrane porabi 70 odstotkov vse vode
Človek ga je hudo polomil, ko se je v vremensko in podnebno mirnih časih naseljeval tudi povsod tam, kjer se ne bi smel. Seveda imajo prste vmes in nosijo velik del krivde (tudi pri nas) vsi tisti, ki so v preteklosti in bodo tudi v prihodnje mastno služili s prostorom in njegovo pozidavo, nato pa še s stisko naivnih žrtev preprodaj in manipulacij urbanih sistemov, morda kmalu še s privatizacijo distribucije pitne vode. S to se bo dalo služiti celo več kot z nafto in drugimi strateškimi surovinami. Človek se lahko odpove marsičemu, a piti mora vsaj vsak peti dan! Vodo potrebujejo živali, tudi na poljih nič ne uspeva, če niso izdatno preskrbljena z dovolj vode. Agronomija porabi kar 70 odstotkov vse pitne vode na svetu in je vse bolj žejna. Žejna je tudi industrija, ki porabi še dobrih 20 odstotkov vode. Podatki iz leta 2000 za članice OECD kažejo, da so te porabile 3500 kubičnih kilometrov vode, kar ustreza izmeri 70 Bodenskih jezer. Do leta 2050 bi se lahko poraba še zmeraj rastoče svetovne potrebe po vodi dvignila za 55 odstotkov!
Čudežni stroj z neba
Na srečo imamo fantastični naravni stroj, ki še deluje in se očitno samodejno prilagaja: topla atmosfera absorbira več vode iz morij in oceanov, pri hlapenju slane se ta v atmosferi spremeni v sladko, ki pada kot blagodejni dež na zemljo ali v povodnjih sodnega dne uniči vse pred sabo. Res pa je, da potrebuje dež določeno vlažnost zraka, kjer je presuho, ne more padati. Zato meteorologi budno spremljajo premikanje velikih napojenih zračnih mas, pri tem so na sledi fenomenu, da se vse pogosteje lokalno vlije kot iz škafa in Zemlja ne (z)more več vsrkati velikih količin vode, že v sosedni regiji pa se za dež obrišejo pod nosom. V Evropi je pomemben usmerjevalec teh zračnih mas koridor med Islandijo (ciklonom) in Azori (anticiklonom), ki dovaja oziroma potiska atlantske mase v osrednjo Evropo. Več dežuje na zahodu in severu, saj fronte še vedno obvisijo v Alpah. Ob oživitvi ciklonskega območja pod Genovskim zalivom pa je vse več padavin tudi nad Jadranskim morjem in na Balkanu. Opazovalci opozarjajo na naraščanje števila neurij z viharji, ki se iz tropskih predelov prelagajo proti zemeljskima poloma. V severnejših zemljepisnih širinah, zlasti na evropskem severu, lahko pričakujemo še več padavin, subtropska območja v severni in delih južne Amerike, v Afriki in Avstraliji pa bodo verjetno deležni vse manj moče z neba.
Vendar ti modeli ne veljajo vedno in povsod, takšna lokalna posebnost je nedvomno tudi hribovito območje SZ Slovenije. V svetu se prelagajo deževne dobe, do konca stoletja bi lahko redke padavine v uvodoma navedeni Jordaniji upadle za še 60 odstotkov. Vse pogosteje je slišati mnenja, da se ozračje sploh ne segreva, celo nasprotno, ohlaja se. V tem je očitno nekaj resnice, ki velja, kot smo v zadnjem času večkrat občutili na lastni koži, tudi za naše območje. Znanstveniki govorijo o arktičnem paradoksu, ki je posledica naraščanja padavin na arktičnem območju (konec stoletja bo padlo 50 odstotkov več dežja in snega), kar posredno povzroča deževne in hladnejše vreme na stari celini. Nizozemci, ki so že stoletja v nenehni borbi z morjem in vodami, so pripravili 37 podnebnih modelov, ki kažejo na nadpovprečno izparevanje zlasti v zahodnem delu stare celine, kar pomeni tudi več padavin. Vsekakor ostaja premikanje zračnih mas fenomen in uganka, a vse kaže, da se povečuje pomen genovski ciklon, ki skrbi za izjemno količino padavin v severozahodni Sloveniji. Velika neznanka so lokalni in regionalni vzroki za nadpovprečno močne padavine oziroma težnja k vse večjim ekstremom. S podobnimi ugankami se srečujejo tudi na drugem koncu sveta.