Klobase so smrdele, zamenjal jih je nakit

Reko Arno, ki teže skozi Firence, so v zgodovini prečili številni mostovi. Mnoge je narasla reka ob povodnjih tudi porušila, pa so spet postavili nove. Koliko, ne ve pravzaprav nihče. Ponte Vecchio, takšnega, kot ga danes prečkajo turisti z vsega sveta, so zgradili leta 1345. O avtorstvu so mnenja različna. Ga je zasnoval Taddeo Gaddi ali Neri di Fioravante?

Leta 1442 se je mestna oblast odločila, da Firence nekoliko uredi in očisti nesnage. Do takrat so mesarji odpadke iz svojih mesnic vozili v reko po ulicah mimo palač in bivališč v središču mesta. Njihove cize so puščale krvave sledi, smrdljivi odpadki so z njih padali po tleh. Zaukazali so jim, da mesnice postavijo na Starem mostu in odpadke mečejo direktno v Arno. Most je postal mesarski trg, mesarji so postali lastniki zidanih prodajaln. Te so sčasoma širili, ob zadnjih stenah, na straneh reke, so na lesene tramove postavljali dodatne prostore. Novi namembnosti primerno bi morali most takrat poimenovati Mesarski most.

Pomemben arhitekturni dodatek je most dobil leta 1565. V tem času je Firencam in skoraj vsej Toskani vladal vojvoda Cosimo I. Bil je despot, zadnji mogočni Medičejec, veliki mecen. Vso javno upravo je združil v palači Uffizi (Uradi). Med obiskovanjem uradov in Stare palače, njegove prve rezidence ter poznejše rezidence palače Pitti, se ni želel srečevati z navadnimi smrtniki. Palače in most so zato povezali s hodnikom na višini, ki so ga zgradili le v petih mesecih. Ta Vazarijev hodnik je dolg kakšen kilometer.

Težava velikega vojvode Cosima I. je bila rešena. Nasledil ga je Francesco, tega pa Ferdinand I. A glej ga zlomka, njemu pa je zdaj presedal smrad, ki se je vil z mesarij na mostu, ko ga je prečkal po Vasarijevem hodniku. Padla je nova komanda. Odtlej, od leta 1593, na mostu ne bodo več mesarji, ampak zlatarji. Takšna dejavnost tudi bolj pritiče razkošju vladajoče družine Medici.

Ob umiku nacistične vojske leta 1944 je bil Ponte Vecchio edini firenški most, ki ga niso porušili. Kdo kupuje v vaši zlatarni, vprašam Piera Fallacija, starejšega lastnika lokala na mostu. Odgovor je preprost: »Kdor ima denar!« Prej je imel manjšo delavnico, kjer so delali nakit iz emajla, od leta 1963 pa je eden izmed 45 zlatarjev s svojo trgovinico. Pokaže mi zlat nakit, mrežaste površine, ki je značilen za Firence.

V izložbi in trgovinici so na ogled, in seveda prodajo, kameje, nakit iz rdečih koral, iz turkiza in še mnogo tega. Nakit je le srebrn ali iz 18-karatnega zlata. Vstopili sta stranki od nekod iz Azije. Moški izbira prstan za svoj mezinec. Rad bi takšnega, ki ima vgrajeno kopijo forinta ali antičnega, rimskega kovanca. Od novembra do februarja je takšnih sicer le malo. Turisti, glavni kupci, bodo v zimskih mesecih bolj redki.

Poleg zlatarjev so na mostu še nekaj urarjev, lokal usnjene galanterije ter slaščičarna, iz katere turisti prinašajo velike sladolede. Ure so, razumljivo, prestižnih znamk: Rolex, Vaucheron Constantin, Breitling, U Boat...

Vrsto zlatarn, ki se z obeh strani mostu tesno držijo druga druge, na sredini prekinjata terasi. Na eni je spomenik Benvenutu Celliniju, slavnemu kiparju in zlatarju. Na ogradi, ki oklepa spomenik, visijo ključavnice zaljubljencev. Le nekaj jih je, to dokazovanje večne ljubezni so namreč prepovedali že leta 2006. Kogar že prva namembnost mostu (mesarska tržnica) ali pogled od daleč ni spomnil na maketo Plečnikovega Mesarskega mostu v Ljubljani, ga bodo ključavnice zagotovo.