RIM – Z lepoto in lepotnimi ideali se da zaslužiti nemalo denarja. Živimo v času, ki neusmiljeno narekuje vitko linijo ženskam in moškim. Italijanska igralka, fotomodel ter kreativna umetnica Anna Giordano, ki si je nadela še umetniško ime Utopija, je zaslovela z oblikovanjem stekleničk ter raziskovanjem sodobnih kreativnih vsebin med odrom, vizualno umetnostjo in urbanim prostorom. Veliko časa prebije za računalnikom, zelo vešča je tudi kamere, velik izziv pa ji pomeni spreminjati obstoječe.
Posodobljeni zgodovinski ideali
Pred časom se ji je porodila zanimiva zamisel, lotila se je znamenitih lepotic od pradavnine do danes, zgodovinske ideale je poskušala prilagoditi danes veljavnim predstavam o lepem, zapeljivem in razburljivem. Hotela je začeti z miniaturno, le dobrih 10 centimetrov visoko predzgodovinsko Venero iz stare kamene dobe, ki jo je neznani umetnik oblikoval pred kakšnimi 25.000 leti ob Donavi v Avstriji. A je obupala in odnehala, saj je bohotna lepotica iz soseščine primerna le za študije znamenitega kolumbijskega slikarja Fernanda Botera, ki v nasprotju z gracilno Anno ljudi preteklih dob in današnjega časa za velik denar prikazuje v razkošni baročni obilnosti.
Računalniška dieta
Svoj projekt hujšanja zgodovinskih lepotic je Anna tako začela s starogrško miloško Venero, ki jo lahko občudujemo v pariškem Louvru in še danes velja za sprejemljiv lepotni ideal, saj se njeni proporci povsem ujemajo s sodobnimi estetskimi predstavami. Je pa posebno strogo računalniško dieto predpisala nekaterim zelo znanim Afroditam oziroma Veneram, ki so jih zvečine po živih modelih upodobili najbolj znani slikarji. Še najmanj dela je bilo z muzo firenškega renesančnega mojstra Sandra Botticellija, ki je na vseh slikah od nabožnih Marij do znamenitega dela Rojstvo Venere in morske pene (v firenški galeriji Uffizi) upodobil prelepo Genovčanko Simonetto Vespucci iz rodbine morjeplovca Ameriga, ki je dal ime novi celini Ameriki. Njeno lepoto so slavili in verjetno užili Medičejci, danes z njo pogosto primerjajo latinskoameriško lepotico in najbogatejšo manekenko Gisele Bündchen, prelepa in radoživa Simonetta je bila središče vseh javnih prireditev, a je umrla v cvetu mladosti. Vse od pozne renesanse preko baroka do salonske umetnosti pa impresionizma in do 20. stoletja so za lepotni ideal veljale lepo zaobljene ženske, moški trebuhi pa so bili znak odličnosti in bogastva.
Obsedeni z okostnjaki
Precej so v Anninem računalniku shujšale lepotice, ki so jih na velika platna naslikali beneški mojster Tizian, flamski baročni mojster Peter Paul Rubens, Španec Diego Velazquez in Francoz Dominique Ingres. Ali so ženske minulih časov z dragocenih platen po računalniški obdelavi kaj pridobile, lahko presodite sami. V našem svetu se s hujšanjem in vtepanjem lepotnih idealov veliko zasluži, veliko več pa je tistih, ki se imajo za vitko linijo zahvaliti revščini. Ta je sicer dvorezen meč, saj se s poceni, nezdravo in nekakovostno hrano spet redimo. A veliko je ljudi, ki si linijo prigarajo z velikimi mukami, vse manj pa onih, ki se postijo iz verske zapovedi. Še ne tako davno je strogi post zaznamoval predbožični čas in 40 dni po pustu, a je šlo pri tem predvsem za duhovno zdravje in uravnovešenost, za zavestno odpovedovanje in vračanje vase, k svojemu bistvu. Zdaj je večina obsedena z okostnjaki, ki nam jih diktirata modni svet in skrb za zdravje. Anna pa hoče s svojim projektom še pokazati, kako preprosto lahko z osnovnim računalniškim programom manipuliramo s slikami in fotografijami, kar uporablja tudi mnogo znanih sodobnikov.
