Slovita Atacama je torej le nepregledna množica kamenja in peska v vseh smereh. Še vrhovi Andov v njenem ozadju so navkljub višini čez pet tisoč metrov tako rekoč brez snežnega pokrova. A tudi v takšnih razmerah najdemo izjemo...
V severnem Čilu z Andov proti zahodu namreč teče rečica San Pedro. Morja nikdar ne doseže, a prinese življenje v puščavo, pravzaprav na rob Atacame. Na strmih pobočjih gora sicer ni uporabna, ko pa priteče na planoto puščave, na njej ustvari oazo. Na obronku oaze, ki jo obdaja na stotine kilometrov nerodovitnega sveta, najdemo mestece San Pedro de Atacama. Samo po sebi ni nič posebnega: dve, tri blatne ulice, osrednji trg Plaza de Armas in cerkev. Tisto, kar je resnično zanimivo, najdemo v okolici.
Že davno pred prihodom belcev v te kraje so oazo našli Indijanci. Vendar so bili tudi oni občasne žrtve muhastega, predvsem suhega podnebja. Rečica se namreč med sušo posuši in tako izgine tudi oaza. V dolini reke, v soteski Catarpe, so belci našli številna okostja ljudi in njihove živine. Med sušo so se Indijanci namreč znašli v pasti: pritavali so v obdobju moče, prehodili na stotine kilometrov puščave do oaze, ko pa je pritisnila suša, se niso več mogli umakniti.
Sotesko Catarpe je najlepše raziskovati s konji
Povsod po mestu San Pedro imajo namreč bogato turistično ponudbo adrenalinskih izletov, ki so glavni vir obstoja mesteca sredi puščave. Na srečo tamkajšnji konji niso kakšne ognjevite zverine, ampak pohlevna kljuseta, ki so pot po puščavi prehodila že ničkolikokrat in so že seznanjena z usodo in žejo.
Hitro, ko prejezdimo nekaj sto metrov, oaza ostane nekje za nami in za konjskimi repi. Ob rečnih bregovih San Pedra rastejo sadovnjaki. Z vsakim korakom jih je manj in dolina postaja vse bolj divja. Zavijemo v eno izmed stranskih dolin in vse skupaj je videti kot podoba iz najbolj krutega kavbojskega filma. V Južni Ameriki vlogo kavbojev sicer opravljajo simpatični gavči. Če bi na robovih kanjona visoko nad nami stali še operjeni Indijanci, bi bila podoba vesterna popolna.
Stranska dolina Catarpeja se konča v zatrepu in na rob doline pelje zavita in presneto zračna pot. Šale je kar naenkrat konec in vsi pazimo na to, kaj počno konji. Ovinkaste in nevarne poti je kljub vsemu enkrat konec in znajdemo se na vrhu planote. Globoko pod nami in v daljavi je oaza, daleč za njo pa venec Andov, ki se na tisoče kilometrov daleč vleče od severa proti jugu. Toda naše poti še ni konec. V gosjem redu odjahamo po robu kanjona. Dno kanjona je vedno globlje. In globlje in globlje. Med robom kanjona in dnom pa je polje peščin. Andi so pač vulkanskega nastanka in zato so prav takšne tudi peščine. Iz Sahare smo vajeni rumenih ali rdečih, v Atacami pa so rjavkasto črne.
In nato šok: konj našega prvega vodnika je storil nekaj, zaradi česar je sotrpine stisnilo v prsih. Skrčil se je, počepnil kot mačka in se pognal čez rob kanjona. Nekaj metrov daleč in globoko. Pod robom je pristal v pesku in se odpravil naprej po peščini. Vsak konj je nato v gosjem redu storil enako. Tudi sam sem prišel na vrsto in storil podobno. Rahlo sem se nagnil nazaj in se prisesal sedla kot klop. V oblaku prahu se je konj zapodil po peščini. Hudo! Podvig res deluje prav neverjetno in je tudi prava paša za oči.
Z dna peščenega polja smo se vrnili v eno izmed stranskih dolin. Konjska steza je zlagoma prerasla v kolovoz, ta v makadamsko stezo in za enim izmed številnih ovinkov se je v daljavi spet prikazala oaza San Pedro. Prečkali smo še istoimensko reko in se v povorki vrnili v mestece. Na cilju sem samo še počohal konjiča po prepoteni grivi in se mu zahvalil za čudovito puščavsko doživetje.