V naših kraških jamah je proces nastajanja kapnikov, ki se tvorijo s kapljanjem vode in izločanjem apnenca, preprostejši, pri malgaškem tsingyju pa gre za erozijo tal, nekoč morskega dna, ki so jo povzročili kisel in obilen dež ter sile vetra. Razlage za nastanek kraškega sistema Tsingyja de Bemaraha, kjer so špičasti in visoki stebri, kanjoni, v katerih raste bujna in edinstvena vegetacija, na kateri kameleoni stegujejo jezike proti žuželkam, kjer z drevesa na drevo skačejo lemurji in živijo tudi druge endemične vrste, kjer so vodoravni podzemni rovi, se med raziskovalci nekoliko razlikujejo.
V eni izmed številk revije National Geographic je v članku, ki opisuje Tsingy de Bemaraha, nazorno prikazan njegov nastanek. Zelo čista apnenčasta (več kot 95 odstotkov) podlaga se je kot morsko dno nalagala pred 200 milijoni let, v obdobju med juro in miocenom. Med ledeno dobo pa so tektonski premiki izrinili to podlago na površino. Podzemne vode so vzdolž razpok izdolble podzemne jame, ki sta jih tok in spreminjanje ravni podtalnice izpirala in širila. Istočasno je monsunski dež razjedal površino. Stropi jam so se sčasoma podrli, raven podtalnice se je znižala in proti nebu so se odprli kanjoni, podzemne vode pa še danes dolbejo jame in druge kraške oblike.
V votlinah opravljali kultne obrede
Planoto Bemaraha in tsingy je nekaj mesecev raziskoval tudi Jacques Cousteau in leta 1994 o njegovih lepotah ter Madagaskarju skupaj s Francoisom de Seranom napisal knjigo.
V nekem dokumentarnem filmu so raziskovalci s pomočjo helikopterja na ostrih stebrih tsingyja postavili manjšo ploščad ter šotora za bivanje, hrano in opremo ter se potem po vrveh spuščali v ozka in globoka brezna. Raziskovali so rastlinstvo, življenje živali podnevi in ponoči ter nastanek nenavadnih kraških oblik. V komaj dostopnih breznih so našli ostanke keramike in druge arheološke ostaline prvotnih malgaških prebivalcev, pritlikavega ljudstva Vazimba, ki je tu živelo pred 2000 leti. Tsingy je tem skrivnostnim pigmejcem dajal zatočišče, v temnih votlinah pa so opravljali kultne obrede.
Tsingy de Bemaraha je zaradi slabe ceste dostopen le v sušnem obdobju, torej med aprilom in novembrom. Večina obiskovalcev združi ogled s spustom po reki Tsiribihina in nato po pristanku kanujev ali ladje v mestece Belo sur Tsiribihina potuje z džipom do tsingyja. Manj pogosto pa se na ogled odpravijo iz kraja Morondava, znamenitega po bližnji aleji baobabov (dreves opičji kruhovec).
Na otoku živi 18 plemen
Pot z džipom iz Morondave do Tsingyja de Bemaraha z nekaj postanki traja ves dan. Polovica je – do reke Tsiribihine, ki se jo prečka s trajektom – še spodobna, druga polovica pa je zelo slaba, potnike meče sem in tja v vse smeri. Tega je prek 200 kilometrov. Šofer izjemno črne polti je vozil hitro, celo preveč. Tudi skozi redke vasi. Na Madagaskarju velja pravilo močnejšega oziroma – avto ima prednost. Otroci povsod mahajo v pozdrav.
Na otoku živi 18 plemen. Najbolj številno je kraljevsko pleme Merina. Podobni so Indonezijcem, sledijo plemena Betsimisaraka, Betsileo, Tsimihety, afriški Sakalava, Antaisaka, Antandroy, in pleme Antaimoro, ki spominja na Arabce. Praprebivalce, ljudstvo Vazimba, je izrinilo azijsko ljudstvo Huva. Šele za njimi so otok poselili prišleki iz Indonezije, Malezije, Afrike in Indije.
Genski zapis pokaže, da je v vsakem Malgašu polovica prednika z Bornea, polovica pa iz vzhodne Afrike. Arheološke najdbe nakazujejo, da so priseljenci iz obeh koncev prišli pred kakšnimi 2000 leti, v času, ko so Saksonci osvajali Veliko Britanijo.
Pokrajina med Morondavo in narodnim parkom je savana, deževni gozd so že davno posekali za gradnjo hiš, kurjavo in riževa polja. Prvobitne gozdove so ohranili le v nekaj manj kot 20 nacionalnih parkih. Leta 2003 je bilo le še 10 odstotkov površin prekritih z gozdom. Sekanje povzroča ogromne ekološke in socialne probleme.
Krokodili v reki
Na bregovih reke Tsiribihina domačini sadijo riž, ki bo ob koncu suhega obdobja, novembra, obrodil. Sicer pa je žetev riža, najpomembnejše malgaške hrane, več. Po blatni rjavi reki veslajo ribiči v pirogah, eden postavlja stoječo mrežo, in plujejo večje potniške ladjice, ki v Belo pripeljejo potnike iz kraja Miandrivazo, izhodišča za spust po Tsiribihini in obisk Tsingyja de Bemaraha. Do Miandrivaza potnike pripeljejo z džipi po triurni vožnji iz enega najlepših krajev, termalnega mesteca Antsirabe, na glavni cesti iz prestolnice Antananarivo–Tulear.
Na bregu odhoda in pristanka trajekta so kolibe iz trsja, kjer prodajajo rečne ribe, banane, razne cvrtke, kavo, pijačo … Vse gre zelo počasi, po malgaško »mura mura«, a vsi to vedo in pričakujejo, se šalijo, zabavajo, kramljajo in se smejijo. Belo sur Tsiribihina je središče plemena Sakalava, tukaj je kraj za postanek in kosilo.
Na koncu mukotrpne vožnje, ob sončnem zahodu, zdaj že drugi trajekt na poti, tokrat čez reko Manambolo, potnike pripelje v vasico Bekopaka. Domačini se v reki namakajo, drugim pa vodnik Soni odsvetuje kopanje, ker so v njej krokodili. Krokodili so svete živali in Malgaši menijo, da so njihovi predniki. Mogoče katerega vaščana na površini opazuje njegov prastric z majhnimi očmi? Domačini pravijo, da se lahko kopajo, ker njih krokodili poznajo, tujce bi pa pojedli.
Na ogled sta dva tsingyja. Mali in veliki. Tsingy de Bemaraha so za nacionalni park imenovali leta 1927, leta 1990 pa je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Za test so najprej uredili mali tsingy, da so poskusili, kako pripraviti poti za obiske turistov velikega. Tsingy je namreč izjemno neprehoden in morali so narediti viseče mostove, lestve, jeklene varovalne vrvi in oprijeme za noge. Ogled malega je kratek, traja le kakšno uro. Tu so na dnu kanjonov tudi ribe v vodi, ki istočasno kot reka Manambolo usiha in se dviguje. Ves sistem tega malgaškega krasa je namreč povezan s podvodnimi tokovi reke.
Vodnik po narodnem parku razlaga, da se je morsko dno pred milijoni let večkrat dvignilo in spustilo, dokaz so vidni fosili koral. To kamnito apnenčasto površino je nato raztapljal kisel dež, ki je takrat padal v deževni dobi, ki je trajala sedem mesecev. Ker kamnina ni homogena, so nastale različno globoke in široke zajede, nekje celo do 120 metrov. Tla ozkih zajed in širših kanjonov zarašča vegetacija, tu so endemične rastline, lemurji (tri vrste dnevnih in 10 vrst nočnih), 90 vrst ptic, osem vrst plazilcev, kameleoni … Po prstih sicer obiskovalcem ni treba hoditi, veliko pa se je treba oprijemati in ostri robovi se zažirajo v dlani.
Po ozkih in temnih hodnikih si obiskovalci pomagajo s svetilkami. Korenine dreves, ki rastejo na površini, si pot do zemlje in vode pogosto poiščejo skozi še tako majhne luknje in razpoke ter so lahko dolge deset metrov in več. Znamenita je trikotna razpoka, skozi katero prodira razpršena, mistična svetloba, ki spominja na cerkev. Imenujejo jo Katedrala. Kraška površina narodnega parka Tsingy de Bemaraha se razprostira na območju približno 4000 kvadratnih kilometrov.
Mnogi menijo, da bi morali na Unescov seznam uvrstiti tudi Tsingy Ankarana, ki se razprostira na severu, nedaleč od mesteca Diego Suarez. V bližini je tudi dolina, ki jo krasijo izjemno lepe, kapnikom podobne rumenkasto rdeče tvorbe, ki jih imenujejo Tsingy Rouge (rdeči). Ime ni ustrezno, ker je nastanek teh zemeljskih piramid – stožcev popolnoma drugačen, gre namreč za erozijsko sprani laterit. Stožci so zelo krhki in dosegajo do pet metrov višine, pogled z vrha v dolino, skozi katero teče majhna reka na območja, kjer so na gosto posejani stožci, pa spominja na maketo gorovja pravljičnih barv.
Vsi trije tsingyji se med seboj zelo razlikujejo tako geomorfološko kot po endemičnem rastlinstvu in živalstvu ter so poleg polopic lemurjev in dreves baobabov prvorazredna malgaška znamenitost, vredna ogleda.
