Kje je rovinjska Atlantida?

Ali veste, kaj poganja turizem, popotništvo, željo po avanturi? Nič drugega kot na videz preprosto dejstvo, da si od sedem milijard ljudi vsaj tri milijarde in pol v vsakem trenutku želi biti nekje drugje. Veliko, čeprav ne v milijardnih ničlah, jih obišče tudi Rovinj, eno od najlepših mest na obalah skoraj pravljičnega Mediterana.

In potem ko so tam, si želijo še na dva prav posebna rovinjska otočka, eden se imenuje Sveta Katarina, drugi Sveti Andrija, znan je tudi kot Crveni otok. Eden od občudovalcev tega dela Istre, med njimi je bil tudi z domišljijo obdarjeni Jules Verne, je zapisal, da nikjer na svetu ni tako do človeka prijaznega kraja za poletni oddih. Istočasno imaš glavo v senci, telo na soncu, noge pa v morju. Narava je otočkoma res podarila vse, kar je v njeni moči in igrivosti, nekoliko pa je pomagala tudi človekova roka. A ne Italijani in Hrvatje, ki so stoletja krojili tamkajšnje življenje, začetnika pravega turizma v Rovinju, še posebno pa na Katarini in Andriji, sta pripadnika evropskega plemstva.

Lastnik in gospodar Andrije je po letu 1890 postal baron Georg von Hütterott. Svetovljan celo po najvišjih dunajskih plemiških standardih je začel na otočku, ki so ga oblivali valčki še mogočne monarhije, saditi mediteransko floro, borovce, borovce, borovce, in ga preurejati v klimatsko zdravilišče, paradiž počitka, miru in zabave po tedaj najvišjih merilih. Torej tudi za kraljevske in cesarske glave. Naj se vidi, kaj zmoreta sijaj in dobrohotnost cesarstva.

Grof Korwin Ignacy Karol Milewski, od leta 1905 lastnik Katarine, je bil drugačne sorte gospod, čeprav so tudi na Katarini pospešeno in marljivo sadili pinije, ni poslušal, kako rastejo. Bil je človek silovitih vzgibov in dejanj, da se je pojavil v Istri, cesarskemu Dunaju in bogu za hrbtom, je sprožil dogodek na dunajskem zahodnem kolodvoru, kjer je grof Milewski v trebuh nekega Bruna Barbera iz revolverja usul nekaj krogel, pred tem je mladenič grofu prisolil zaušnico.

Ve se tudi, zakaj prvo in drugo, čeprav je zgodba zaštrikana in skoraj neverjetna. Ko je Barbera padel kot pokošen, vendar ne mrtev, je ob njem, ne da bi jo kaj zadelo, v tedanjo žensko nezavest elegantno omahnila tudi gospodična Cecilia Wlodzimirska. Njeno življenje se je korenito prepletalo tako z mlajšim, Barbera, kot starejšim gospodom, Milewski. Grof jo je vzdrževal, saj je tu in tam zlezel v njene hlačke. Če kaj ni bilo dobro narejeno, je popravljal precej mlajši Barbera, znan po tem, da so ga rade videvale dame iz najvišjih krogov. Trikotnik je bil utečen in klasičen. Če ni fovšije, je za vse dovolj, grof bi se Cecilie sčasoma naveličal, ji dal za slovo odpravnino ali ji celo kupil hišico, da bi lahko kar doma sprejemala gospode.

Vendar nikoli ne veš, kaj se bo porodilo v ženski glavi. Iznenada, grof še ni dajal znakov, da ga punca dolgočasi, je ljubimcu zaupala skrivnost, da je pravzaprav njegova hči. Grof Korwin Ignacy Karol Milewski je torej obenem Schatzi in Papa, dragi in očka v isti osebi. Gospod s podvojenimi dolžnostmi se ni dal veliko motiti, čeprav je prav tako dobro kot domnevna hčerka in zelo konkretna ljubica vedel, da je nekoč zelo zelo dobro poznal tudi njeno gospo mamo.

Naj jo uradno prizna za hčer, je zahtevala Cecilia, domnevnemu očku je pošiljala nora pisma, grof ni odgovarjal, ampak ji je na račun nakazal zares velikodušnih 25.000 goldinarjev. V upanju, da se bo ženska umirila in utihnila.

Kako zgraditi
 dva otoška raja

Kje pa! Samo še slabše je bilo. Od še vedno menda očeta in nekdanjega ljubimca in sponzorja je začela zahtevati tudi, naj plača sijajno poroko, na kateri bo ona nevesta, fičfirič Bruno Barbera pa ženin. Milewski ni popustil in potem so bili jutranje srečanje, zaušnica in streljanje na dunajskem zahodnem kolodvoru.

O grofu Milewskem se ne ve veliko, tisto, kar je poleg čudovito urejenega otoka ostalo za njim, so predvsem pikantnosti in ekstravagantnosti. Bil je poljsko-litovskega rodu, nesramno bogat, zaslužil je z rudniki soli in premoga na Kavkazu, družil se je z »obere zehn Tausend« (zgornjih deset tisoč) tistega časa, vendar samo, kadar je on hotel. Samotar, muhav, poseben, svojeglav, neugoden in včasih zelo ekscentričen. V Istanbulu je plačal mlademu gospodu, da je oženil gospodično, ki jo je kompromitirala njegova grofovskost, na razstavi svoje zbirke slik v Vilni jih je dal obesiti narobe, rekoč, da je to edini način, da jih vidiš. Med procesom v Rusiji je skozi okno vrgel litovskega guvernerja in generala, ki je bil priča tožilstva. Za kaj je šlo, se je izgubilo.

Po škandalu na železniški postaji, Barbera je preživel, kar je zadnje, kar vemo o njem, se je Milewski sklenil umakniti. In tako so ga in smo dobili v avstro-ogrsko Istro, kjer je že nekaj mesecev pred streljanjem kupil otok Sveto Katarino. Od nikogar drugega kot od avstrijskega nadvojvode Karla Štefana Habsburškega, spoznala sta se na potovanjih po Egiptu in Palestini. Nadvojvoda je bil član habsburške hiše, admiral in športni jadralec, udeleževal se je tudi regat v Angliji.

Grof Milewski, posebnež in samotar že od prej, je v Rovinju in na Katarini iskal in našel mir ter samoto. Z elanom, ki ga je nekoč dokazoval z ljubicami, kupčijami in revolverji, je najel remorker in dve ladji, s kopnega je navozil neznanske količine zemlje in z njo zasul kamniti in pusti otok ter ga začel tudi načrtno pogozdovati. Vse je bilo premišljeno in domišljeno, z opeko je tlakoval vse poti in potke, da bi lahko užival v hoji in vožnji, postavil je štiri dostopne pomole, uredil več cistern za deževnico, graditi so začeli razkošen dvorec, a tudi poslopje za njegove goste. Egocentrični grof otoka ni delil s prebivalci Rovinja, dostop je bil prepovedan, vendar je več kot košček srca pokazal s tem, da je posebno za meščane zgradil kopališče tam, kjer je danes bazen Delfin, domačim ribičem pa je dovolil, da so na obrežju otoka prebirali ulov in urejali mreže.

Domačini mu strogosti niso vzeli za zlo, čeprav sta po Katarini krožila čuvaja in dva ostra psa, ohranili sta se imeni (čuvajev), Szatasu in Coverlizzi. Vendar je bil tudi spopad. Tih, neizrečen, uglajen, vendar spopad. Vsaj s strani Milewskega, ki je gledal tja čez, kjer je na Svetem Andriji svoj paradiž sestavljal v ničemer nespodobni in vedno prefinjeni baron Georg von Hütterott. V spominih je ostalo, da se je Milewski enkrat celo odzval Hütterottovemu povabilu in si ogledal, kaj počnejo pri sosedih. Vabila nikoli ni vrnil.

V bistvu je bil baron v prednosti pred grofom. Pinije in vse drugo je dal Hütterott posaditi pedantno, vendar z veliko smisla in okusa za mediteranskost, 15 let poprej kot Milewski. Baronov Serra, Cvetnjak, Cvetlični vrt je imel kar nekaj časovnega naskoka. Po več kot sto letih je vse poravnano, morda se kaj celo v krogu vrača. Sveto Katarino je namreč kupilo avstrijsko podjetje in jo začelo urejati. Morda bo kaj podobnega doživel tudi Sveti Andrija, Nemci neizmerno ljubijo Sredozemlje že od Goetheja naprej ali nazaj.

In kako sta končala gospoda baron in grof. Baron von Hütterott je umrl 1910., ustrelil se je, menda zaradi popolnoma zgrešene naložbe v legendarno admiralsko ladjo Viribus Unitis, za njim sta delovali hčerki Barbara in Hana. Grof Milewski ni segel po revolverju, leta 1926 je v 81. letu umrl zaradi infarkta, za njim je vse podedoval nečak. Ko se boste sprehajali po Andriji in Katarini, je morda lepo vedeti, da sta tam božjo roko vodila dva nenavadna, a zelo odločna in ustvarjalna gospoda.