Kitajec prijavil krajo, Nemci pa njemu azil

Enaintridesetletni L. iz province na severu Kitajske je v Evropo pred tremi tedni pripotoval kot turist. Veselil se je izkušenj, a prva večja po pristanku na letališču v nemškem Stuttgartu ni bila spodbudna, saj so ga žeparji prikrajšali za denarnico. Gospod L. se je odločil, da bo krajo prijavil na policijski postaji v Heidelbergu, pomotoma pa je prišel na občino. Ker ne govori nemško ali angleško, marveč zgolj mandarinsko, so se domiselni Nemci spomnili in odšli po prevajalca kar v lokalno kitajsko restavracijo.

Na koncu so Nemci s pomočjo lokalnega Kitajca nekako doumeli, da gospod L. najverjetneje prosi za azil! V podpis so mu ponudili prošnjo za azil, L. je mislil, da podpisuje prijavo za krajo, nakar je stekla prava akcija beguncem naklonjene Nemčije, v kateri so L. na koncu namestili v skoraj 500 kilometrov oddaljen begunski center v okolici Dortmunda na severu države. Kitajec je vmes venomer ubogal uradnike, ki so mu naročali to in ono ter ga pošiljali od enega kraja do drugega. Dasiravno je potoval po Nemčiji, kar je tudi hotel, si ni mislil, da bo to počel tako, a vmes ni našel razumevajočega sogovorca. Šele na končni postaji je bil možakar sumljiv osebju: »Bil je prelepo oblečen za begunca in popolnoma nebogljen,« je povedal eden od zaposlenih.

Kitajec je navsezadnje vendarle našel sogovornika, ki je prek programa za prevajanje na pametnem telefonu po prvih zapletih doumel, da sploh noče azila. Skoraj teden dni so iskali njegov vizum in potni list, ki so mu ju odvzeli na enem prehodnih zbirnih centrov za begunce. In po 12 dneh taborjenja med begunci je navsezadnje dobil nadomestno potrdilo nemških oblasti, da je končno lahko nadaljeval potovanje. Menda je na koncu pripomnil, da si je Evropo predstavljal drugače. Nemara je zgolj pozabil na pregovor slovitega rojaka, modreca Lao Tseja, da se tisoč milj dolgo potovanje začne s prvim korakom – čeprav ta korak lahko traja 12 dni.